ateistek

Konferenca o holokavstu v Iranu

Da obstajajo ljudje, ki dvomijo v holokavst, je skrajni cinizem.
Vendar ali je resnica res taka, kot nas učijo.
Vemo vsi zelo dobro, da zgodovino in njene interpretacije pišejo zmagovalci in ravno zato zgodovina velikokrat nima veliko zveze z resnico.
Zanimivo bi bilo izvedeti kdo konkretno je ta človek ali skupina ljudi, ki je določila, da je med 2 sv. vojno umrlo 6 mio judov. Kaj če je številka recimo za pol nižja? Za pobite to seveda ne pomeni veliko. Veliko pa pomeni za vrednotenje takratnega povojnega sveta o tem ali bo dopustil judom državo ali ne. In ker so jo, pri tem pa pozabili na druge tam živeče ljudi, še danes gledamo kriminalko imenovano Bližnji Vzhod..
Presenetil, če ne celo šokiral me je podatek, ki sem ga prebral v neki diplomski nalogi študenta na FDV, da od osmih milijonov Palestincev njih 5,5 živi po izgnanstvih in koncentracijskih taboriščih. Samo v prvem obdobju ustanovitve Izraela, naj bi bilo pregnanih 750.000 Palestincev, za katere je Chaim Weizmann, prvi predsednik Izraela (1949-52), dejal: ” Obstaja nekaj sto tisoč črncev, vendar pa to ni pomembno…..
Podobnost s holokavstom? Neeeee, kje pa…Judje pa že ne.
Ko sem med udeleženci konference videl judovskega rabina, ki je novinarjem rekel, da obsoja obstoj izraelske države, sem pomislil, da je vseeno vsaj še malo upanja, da judje kot večna žrtev ne bodo zaradi kompleksov zatiranja, ki je povečini že prerasel v kolektivno patološko večvrednost, postali krvnik v pravem pomenu besede. Palestinci tega upanja verjetno nimajo že dolgo več.

14 decembra, 2006 Posted by | Vsega po malem | Komentiraj

Led se topi

..in bo baje do leta 2050 izginil…Ko sem se o tej problematiki pogovarjal v neki druščini, sem izpadel neverjetno čuden, saj me je dejansko skrbelo. Vsi ostali so se muzali, češ, saj je vseeno takrat bomo že večinoma pokojni…Pa današnji ljudje sploh kaj razmišljajo o svojih potomcih?

14 decembra, 2006 Posted by | Narava | Komentiraj

Še eno licemerje

V teh dneh sem zasledil negativno reakcijo RKC o gradnji zabaviščnega centra v Novi Gorici.
Spomnil sem se na podjetje Cetis, ki je v cerkveni lasti in ki v neko afriško državo izvaža loterijske listke. Če to ni licemerje, potem ne vem kaj je…

14 decembra, 2006 Posted by | Religije | Komentiraj

Kanarski otoki

Pravkar sem se vrnil z enotedenskega oddiha (ja, vem, odločno prekratko) na Kanarskih otokih, natančneje bil sem na Gran Canaria. Žal se tja ne da priti iz Ljubljane (Adria je ukinila lete) ampak je potrebno iti vsaj do Graza.
Kanarski otoki so del španskega ozemlja. Nimajo več avtohtonih domorodcev t. i. Guanches-ov, saj so jih Španci, po svoji “krščanski tradiciji” že iz Južne Amerike, pobili. Bili so precej zaostalo ljudstvo, ki je živelo v jamah, kjer so sledi vidne še danes. Ko so jih Španci našli, so živeli v kameni dobi. Zanimivo je, da so za lažjo hojo po neprijaznem teritoriju uporabljali dolge palice, s katerimi so poskakovali kot atleti. O tem izumrlem ljudstvu je žal ostalo zelo malo ohranjenega.
Kanarski otoki so sestavljeni iz 7 otokov (ne, ne znam jih naštet) par 100 km oddaljenih od Afrike, nasproti Maroka. Gre za otoke vulkanskega izvora, kar priča tudi njihova izjemna razgibanost, saj eden izmed otokov – Tenerife – sega celo čez 3700 metrov visoko. Klima je izjemno ugodna, če ne celo najugodnejša na svetu, saj če bi jo primerjali s Slovenijo, bi najbolj ustrezala poznospomladanski. Temperature se celo leto gibljejo od 15 do 30 stopinj. Atlantik preprečuje preveliko segrevanje ali ohlajanje otokov. Temperatura morja je od 21 do 23 stopinj.

Nisem si niti pod razno predstavljal, da je glavno mesto GranCanarie, Las Palmas tako veliko mesto, večje od Ljubljane (okoli 400.000 ljudi, cel otok pa okoli 800.000). Tudi obiskal sem ga in ugotovil, da gre za lepo, urejeno mesto, ki ga krasijo dolga in urejena sprehajališča ob dolgi peščeni plaži in prijetna arhitektura. Mojo pozornost so takoj pritegnili izjemno visoki valovi. Jah no, name, ki nisem videl več kot Jadran so metrski valovi pustili izjemen vtis, zijal sem v tisto veličino kot pobesnel. Kar bobnelo je vse skupaj. Povsod morska pena. Zrak pa je bil nekoliko meglen zaradi mikroskopskih kapljic vode in soli. Izrazit vonj po morju se je polegel šele, ko sem se sprehajal po notranjih ulicah Las Palmasa. Ah, ocean, le kako ga ne bi spoštoval. Vsa te izjemna veličina te še kako prizemlji na tla.
Bolj kot mesta me je zanimala divjina otoka. Tako ni preostala druga možnosti kot vzeti rent-a-car. 90 evrov za tri dni.
Hitro sem ugotovil, da je otok zelo suh in da ga ne krasi tako bujna vegetacija kot v turističnih središčih. Tam mora biti vsaka biljka zalita tako da se povsod vidijo diskretno skrite cevi za zalivanje, ki so prepredene kot kako električno omrežje. Divjino še največ krasijo v skupku rastoči kaktusi in nizki, izredno trnasti grmički (vem, ker sem izkusil njihovo trdoživost, ko sem skušal “ukrasti” neko rastlino z debelimi mesnatimi listi, ki jo pri nas prodajajo v skoraj vsaki cvetličarni – zdaj jo imam v sobi, posajeno in upam, da bo kaj iz nje).
Sever otoka je bil za spoznanje bolj zelen. Bil sem presenečen nad tem kako urejene ceste imajo. Ko sem se peljal tudi čez najbolj zakotne vasice, so bile ceste nove. Baje jim je EU primaknila kar precej milijončkov, da so jih tako dobro uredili. Ja, res je, tam nimajo DARS-a.
Vasice so narejene v špansko-arabskem stilu. Vsaj meni so tako delovale.Vse se ponavadi stiskajo v nižinah oz. vdrtih kotlinah. Bele hiške z ravnimi strehami, manjšimi okni, obrobljene z modrimi črtami. Domačini so nekoliko bolj temni kot navadni Španci. Veliko je narejenih bazenov (ne tistih za kopanje), kjer zbirajo vodo za pridelek. Pridelujejo banane, ki so manjše a slajše kot te, ki jih dobimo pri nas, ogromno je takšnih ali drugačnih palm, fikusov, ki so cela drevesa, raznoraznih kaktusov, božične zvezde in hibiskusi so tam urejeni v žive meje, skratka, kako mamco, ki ima rada rastline, ki jih pri nas gojimo po stanovanjih (no, sa jih imam jaz tudi), bi tam doživela pravo “vnebovzetje” ob tej rastlinski lepoti. Tu in tam se pojavi kakšna oaza, kjer voda pride na dan. Tam se bohotijo samonikle palme in čuda nekih rastlin
Največji vtis je name pustilo manjše, lušno ribiško mesto Agaete, kjer življenje res teče počasi in nestresno. Edino kar se je meni zdelo, da živi, je bil Atlantik in njegovo grmenje v neposredni bližini. Tam sem si privoščil nesramno okusno paeljo, ki je bila za polovico cenejša kot v turističnih središčih (v Maspalomasu je bila po 12 evrov, uh, hvala lepa). Lepo mesto, ki se ga mora videti je tudi Puerto Mogan.
Otok je geografsko izjemno razgiban, od peščenih plaž do strmo padajočih klifov in visokih vrhov, ki na Gran Canarii dosežejo skoraj 2000 metrov, do idilično urejenih naseli. Po vrhovih rasteta kostanj in bor. Veliko je štrlečih vrhov, kjer je erozija odstranila vse razen najbolj trdega jedra, ki še najbolj spominjajo na dvignjen sredinec (ja, na fakiča). Nekateri se prizožujejo, da je otok že preveč pozidan vendar se mi zdi, da tam vse kar naredijo, naredijo s stilom.

Maspalomas, kjer sem imel najet apartma je veliko turistično mesto. Še najbolj se je dalo slišati šprehanje. Prevladujejo namreč nemških upokojenci, ki so se zaradi izjemno ugodne klime in debelih penzij preselil na Gran Canario.
Polno je shopping-centrov, ki so narejeni kot kocka, v nadstropjih, z osrednjim delom v pritličju, kjer se dogajajo raznorazne prireditve. Tako ljudje sedijo po lokalih in od vse povsod gledajo kaj se dogaja v osrednjem delu. Eden takih zelo obiskanih centrov je Jumbo Center (izgovorjava z j ).
Cene nepremičnin so podobne kot v Ljubljani s tem, da tam ponavadi dobiš še skupni bazen s palmami in seveda lepo vreme skoraj celo leto. Maspalomas je zelo urejen, vse funkcionira sploh javni prevoz, taksisti so pošteni. Začuda ni nikjer videti enega samega semaforja, saj je promet urejen s krožnimi križišči, v sredini posajenimi s tropskim rastlinjem.
Največja znamenitost Maspalomasa je peščena plaža, taka kot bi gledal Saharo v malem. Visoke sipine, kjer veter z vrhov nosi pesek. Med sipinami se ljudje sončijo, igrajo odbojko, nekateri zgolj radovedno raziskujejo pesek in se sprehajajo gor in dol po peščinah (sem poskusil tudi sam in toplo priporočam, da se izogibate delov sipin, ki so nagneni proti soncu – – zdaj razumem tiste simpatične puščavske kuščarje, ki s tačkami izmenično stojijo na pesku – pesek peče kot hudič). Vzporedno s plažo leži zaščiteno sladkovodno jezero, kjer se bohotijo ptice.
Plaže (ležalnik in senčnik 7 eurov) so tematsko razdeljene. Prva je za ljubitelje kopalk, druga za nudiste, zadnja, najbolj oddaljena pa za geye. Zanimivo je videti, kako dva osemdeset letna moška, ki sta se verjetno skupaj postarala, eden drugemu pomagata priti do oceana in zaplavati. Kaj takeg pri nas ne vidiš.
Torej, če se le da pojdite tja. Če ste do sedaj videli samo Jadran in ste bili navajeni samo na Hrvaško, je skrajni čas, da si razširite obzorja. Saj vseeno ni tako zelo drago. Tako potovanje vsekakor pusti večji vtis.

Potovanje na Tenerifih, ki je največji med Kanarskimi otoki tukaj.

Add to FacebookAdd to DiggAdd to Del.icio.usAdd to StumbleuponAdd to RedditAdd to BlinklistAdd to TwitterAdd to TechnoratiAdd to Yahoo BuzzAdd to Newsvine

10 decembra, 2006 Posted by | Potovanja | 55 komentarjev

Zanimiv podatek

Od leta 1999 je minilo pet let brez ene same samcate okužbe z virusom HIV v panogi, ki živi izključno od izmenjave spolnih partnerjev pred kamero. Ali drugače, statistika je pokazala, da je bilo v ZDA med letoma 1999 in 2004 celo med katoliškimi, celibatu zavezanimi duhovniki, zabeleženih več okužb z virusom HIV kot med vsemi registriranimi igralci in igralkami v trdoerotičnih produkcijah.

vir: http://24ur.com/naslovnica/ekskluziv/erotika/20061201_3085181.php

9 decembra, 2006 Posted by | Vsega po malem | 1 komentar

5,6 odstotna gospodarska rast

Tele pesmice, kako vse cveti je zgolj Goebbelsov način samoreklame vladajočih.
Prav vseeno je koliko dežja pade na gozd, če ostajajo tla spodaj suha.

Najbolj pa me razjezi to, da si celotne zasluge za uvedbo evra in visoko gospodarsko last lastita Janša in Bajuk. Slednji je celo pokasiral naslov najboljšega finančnega ministra, bruh! Strokovnjak pa tak.

Nisem ju nareč niti enkrat samkrat slišal, da bi rekla, da je imela zasluge za to tudi prejšnja oz. prejšnje vlade. Večji del slovenskega turbofolka, ki jih je večinoma volil pa seveda misli, da je to vse njihova zasluga. Še najmanj. Frajerja sta lepo pokasirala smetano in sta modro tiho.

Pozitivni učinki so ali zaradi splošne konjunkture v domačem gospodarstvu ali gospodarstvih kamor izvažamo ali pa zaradi dobre ekonomske politike katere rezultati se ponavadi odrazijo šele po preteku nekaj let….

9 decembra, 2006 Posted by | Slovenija | Komentiraj