Grintovec

Zadnje čase se res veliko potepam po hribih. V zbirki obiskanih, se je končno znašel tudi Grintovec. Kot najvišjih vrh Kamniško-Savinjskih Alp (2558 m) ima zato še posebno vrednost. Če pogledate iz Ljubljane proti najbližnjim in najvišjim goram proti severu, potem je to drug, špičast vrh, gledano od leve proti desni.

Šla sva dan prej preden nas je zajela ta junijska ohladitev. Dan je bil prelep, brez oblačkov. Odpravila sva se ob šestih zjutraj iz Ljubljane proti vasi Kokra in nato po makadamski cesti do kmetije Suhadolnik, kjer sva pustila avto. Čakalo naju je okoli 5 ur čistega vzpona.

Pot se na začetku razcepi na bolj in manj zahtevno. Šla sva kar po prvi, nazaj pa po drugi. Je dokaj prepadna, nekaj je klinov in zajl ampak ni sile.

Sonce je bilo še nizko na obzorju tako, da je bilo zelo prijetno. Kapljice jutranje rose so se bleščale in širil se je vonj hladne vlage natopljene z vonjem rastlin. Pogled navzgor je razkazoval strmo dvigajoče ostenje Kočne.

Po dveh urah sopihanja sva prišla do Zoisove koče na Kokrskem sedlu. Tam se že bil. Takrat sem se povzpel iz doline Kamniške Bistrice in moram priznati, da je bila pot bolj utrujajoča in daljša.
Odstranili so tudi glasen klopotec. Prijetna in zgovorna oskrbnica nama je rade volje spekla palačinke. Družbo v koči sta ji delala še njen mlad sin in zlata prinašalka Tara.

Kmalu sva se odpravila naprej, saj je bilo do vrha še dve uri. Sonce je zdaj že kazalo vso svojo moč a je vseeno zaradi višine bilo vse manj toplo in vse bolj vetrovno. S pridobivanjem višine se je tudi odpiral vse bolj daljnosežen razgled, ki ga je na jugu sprva zapiral Kalški greben. Pot se vleče in vleče vendar jo krajša pričakovanje po dosegu vrha in razgleda.

Razgled je res fenomenalen. Videlo se je 3/4 Slovenije. Sploh ne vem kje naj začnem. Torej, na vzhodu se je najprej pokazala Skuta, nato Brana, delček Kamniškega sedla, nato Planjava, Ojstrica in še naprej po Koroškem. Jugovzhodno se je kazal Kum nad Trbovljem, na jugu Kalški greben, Krvavec, nato ljubljanska kotlina, dlje Snežnik in še dlje celo Učka, jugozahodno se je videl Nanos, nato celotna veriga Julijcev, na zahodu pa Storžič, Stol, celoten greben Košute. Pogled je nesel tudi do vedno belih Dolomitov in Velikega Kleka. Eden boljših razgledov v moji planinski karieri.

Ni ga lepšega kot kaj pojesti na samem vrhu in po končanem navdušenju nad razgledom še kratko zakinkati. Hladen veter naju je kmalu opozoril, da sva visoko v hribih in da je čas za povratek. Bližala se je sprememba vremena.

Pri povratku sva se še enkrat okrepčala v omenjeni koči z ričetom. Po poti povratka so nekaj ur pred nama hodile ovce, ki so za seboj pustile značilen vonj. Moteče ali ne, to pač spada v “gorski diskurz”. Zagledala sva jih, kako se v senci stiskajo ena ob drugi. Kot celota so se rahlo pozibavale v ritmu dihanja.

Naslednji dan sem ga pogledal iz Ljubljane. Bil je zasnežen, mrzel. Zbujal je strahospoštovanje.

Lučki Dedec

V Sloveniji je veliko hribov, ki se imenujejo kot takšni ali drugačne dedci ali babe. Na enem takšnem sem se potepal ta vikend.

Del Slovenije, ki se začne zahodno od Kamnika, kamor gre pot dalje proti Gornjemu Gradu in naprej proti Koroški, mi je dokaj neznan. Nazadnje sem slišal za to območje, ko so tam utrpeli veliko škodo zaradi močne nevihte, ki je porušila veliko gozda.

Iti v ta del Kamniško-Savinjskih Alp, zahteva nekoliko več vožnje. S skupino iz OIS-a smo se dobili malo pred sedmo zjutraj in krenili proti Kamniku in nato naprej po ovinkasti cesti proti Lučam, tam pa po dolgi gozdni cesti do izhodišča, kjer je “grozil” napis, da nas čaka vsaj 3,5 ure hoda v eno smer.

Strma pot po gozdu, ki je ni in ni hotelo biti konca, nam je popestrila s prav posebnim cvetom, ki ga do sedaj zaradi njegove izjemne redkosti (razglašen za redkega in zaščitenega) še nisem videl. Kar trije Lepi Čeveljci so se razkazovali v vsej svoji deviški lepoti. Navdušenost smo potolažili z divjim fotografiranjem.

Ko se je gozd končno razredčil, smo se znašli na lepi, okrogli jasi, kjer je sledil počitek in prva vprašanja, kateri hrib je tam pa tam.

Nad njo so se začele pojavljali prve večje krpe topečega se snega in mrzli potočki snežnice z žuborečim slapom.

Strmemu, vijoličnemu bregu je barvo posodil bujno cvetoči Wulfenov jeglič. Pravzaprav je bilo celotno področje kot velik botanični vrt, kjer so rožice kar tekmovale katere bo lepše zacvetela. Kar težko je bilo hoditi, ne da bi kakšno pohodil.

Tam, kjer je sneg izginil še pred kratkim, so se pojavili telohi in najbolj zgodnje cvetje.

Kmalu smo prišli do razgledne točke. Pred nami Lučki Dedec kamor smo se hitro povzpeli (2023m).

Na vrhu pa prekrasen prizor gorske kotline Korošice s Kocbekovim domom (1808 metrov – okrogla kotlinica je zgledala, kot bi pogledal kakšno od pokrajih Zemlje iz satelita), ujete pod mogočnim ostenjem Ojstrice (2350m).

Koča na Korošici je ponujala dobro hrano. Precej je bilo tudi drugih obiskovalcev.

Lučki Dedec je bil od tu videti veliko bolj divje in neprijazno. Za plezalce je to verjetno pravi izziv. Njegov dolgi vrh in široke stene so se strmo dvigovale proti nebu, nekaj ogromnih skal pa je odlomljenih in nametanih po nižjih predelih.

Sonce je izjemno močno. Kljub kremi s faktorjem 20, sem imel nekaj rdečine na vratu. Tudi ostali jo niso bolje odnesli.

Izlet je bil precej ležeren. To, kar bi nekateri naredili v sedmih, osmih urah, smo mi naredili v celem dnevu. Le kam bi se nam mudilo iz tega planinskega raja? Že tako so prijetne ure prehitro mninile.

Stol

Zadnje čase mi zelo dišijo Karavanke. Najprej Golica, zdaj Stol.

Poti do njegovih najvišjih delov, je več. Odločila sva se odpraviti od Valvazorjevega doma (1181 metrov), kjer sva parkirala avtomobil. Šla sva po nekoliko krajši, Žirovniški poti.

Smerokazi so napovedovali 2,5 ure hoje. Pogled navzgor po gori ni bil kaj prida prijeten, saj so se njeni grebeni zavijali v oblake.

Pot je prvih nekaj 100 metrov položna, potem pa se začne strmo dvigovati vse do vrha. Smrekov gozd postane vse bolj redek in kmalu izgine. V tem času ga nadomestijo lepi gorski travniki odeti v živahne barve cvetočih rastlinic.

Sprva so nama nagajale zasledovalske muhe. Celi roj je brenčal okoli ušes in glave. Opletanje z rokami ni kaj prida pomagalo.

Kmalu so izginile. Izginilo je tudi sonce. Zamenjal ga je močan veter in kadeče meglice, ki so se z višino popolnoma zgostile v oblake. Vidljivost se je zelo zmanjšala. V roke in ušesa me je zeblo kot psa. Vetrovka je sicer pomagala vendar bi bilo še bolje, če bi vzel tudi rokavice in kapo. Zadnjih par 100 metrov je bilo dejansko mučnih. Ropotanje vetrnice, ki se je vrtela v sunkih vetra, je le kazalo, da sta koča in toplota blizu. Nikoli več se ne odpravim brez rokavic in kape v hribe, pa tudi, če napovedujejo ne vem kako toplo vreme.

Kočo, poimenovano po poetu Prešernu na 2174 metrih višine, vodi starejši in nadvse prijeten par. Nadvse zgovorna gospa nama je postregla s toplim čajem in zelo dobro joto, obogateno s šinkom. Hrano jim vsakih 14 dni dostavljajo s helikopterjem.

Ko sem se končno pogrel, sva nadaljevala do vrha, ki je od koče oddaljen približno 20 minut. Veter je bil še vedno “ubijalski”, tako, da sem na samem vrhu na vseh štirih pokukal čez prepadni rob na avstrijsko stran, kleče naredil par fotografij in jo takoj ucvrl nazaj v kočo.

Da bom malo pod vrhom Stola videl tudi kolesarje, res nisem pričakoval. Za nekatere pa res ni omejitev. Žal je tudi vrh Stola ideološko pomarkiran z velikim, grdim križem, ki kar vabim , da se nad njim uporabi žaga.

Spet sva se vrnila v kočo, kjer so naju  še malo razvajali z dobro hrano. Naročila še palačinke. Izjemno okusne. Ne vem ali je bila v koči hrana dejansko okusna ali pa je temu bilo krivo dejstvo, da sem bil tako visoko v hribih. Tudi ostali planinci so pohvalili kuho, tako, da bo verjetno tisto prvo.

Ko sva se namenila vrniti, se je tudi vreme kar naenkrat spremenilo. Tokrat na boljše. Posijalo je toplo sonce, ogrelo veter in posušilo oblake. Končno se nama je razkazala širša okolica ostalih hribov. Kot da bi spregledala. Oskrbnik koče nama je še prijazno razkazal okolišnje hribe.

Stol je najvišja gora Karavank, ki seže 2236 metrov visoko. Če ga pogledate z njegove jugovzhodne strani, dejansko zgleda kot ogromen stol. Je zahtevna gora za tiste z nekaj več kondicije, saj je hoje za 5 do 6 ur. In z vetrovko, rokavicami ter kapo, seveda

Golica

Prekrasen in zelo obiskan hrib, ki je posodil svoje ime Avsenikovi viži. Leži nad Jesenicami. Njegov vrh je, kot pravi ime, neporaščen z gozdom. Prekrit je le z nežno travo, ki mu daje nadvse prijeten videz. Hrib je znan tudi po narcisah, ki cvetijo po njegovih pobočjih. Najprej začnejo cveteti v nižjih predelih, potem pa se cvetenje pomika vse višje po hribu. Golica je visoka 1836 metrov.

Poti na vrh, je več. Šla sva z avtom do vasica Planina pod Golico in nato izbrala tisto, kjer markacije obljubljajo dvourno trajanje (mimo postojanke “Pri Fencu”). Ob postojanki sem opazil bujno cvetoče travnike, ki so me spomnili, da so bili nekoč taki tudi v Ljubljani. Ko je sonce posijalo po njih, so dobili še bolj izrazito barvo.

Pot se nato nadaljuje po zelo lepem gozu, ki ga krasijo visoke smreke in začuda tudi jelke. Ko se gozd razredči, smo skoraj že pri koči, ki je okoli 250 do 300 metrov nižje od vrha. Sicer je na začetni markaciji pisalo, da bo pot strma vendar nisem imel takega občutka. Tudi trajanje se mi je zdelo krajše.

Od koče je potem še pol ure do vrha. Cel čas naju je spremljal meket ovac, ki so se pasle na obsežnih travnikih.

Bilo je oblačno, čez greben pa je vlekel hladen veter tako, da se nisva preveč dolgo zadrževala na njem.

Razgled je bil zadovoljiv. Pogled na avstrijsko stran je razkrival široko ustje reke Drave in bolj neprijazen severni del Golice z zakrnelimi macesni.

Triglav se je zakrival v oblake, okoli njega pa so se razkazovali drugi vrhovi Julijskih Alp. Lepo se vidita dolini Vrat in Krme, ves greben od Viševnika do Debele peči, levo od njega Pokljuka, v ozadju pa Spodnje Bohinjske gore. Na jugovzhodu se odpre še pogled na Karavanke s Stolom v ospredju. Pogled proti Ljubljani pa celo razkrije obrise Šmarne Gore.

Na vrhu Golice je nekoč stala koča, vendar je bila med 2 sv. vojno požgana.

Pri povratku sva se spet ustavila v koči in si provoščila joto in zelo dober sirov zavitek. Kmalu se je koča napolnila s Štajerci in Italijani. Ko so slednji začeli s petjem, je bil čas za odhod nazaj v dolino.

Zimski Viševnik

Viševnik je eden izmed najbolj obiskanih dvatisočakov v zimskem času. To se je dokazalo tudi včeraj, ko sem ga obiskal. Že tretjič v svoji hribolazniški “karieri” in prvič v zimskem času.

Rudno polje je bilo polno oboževalcev zimskih radosti. Smučarji, tekači, borderji in mi, planinci. Vsi smo se veselili lepega, zimskega sončnega dneva.

Ob smučišču smo začeli z vzponom. Medtem, ko je sidro smučarje lagodno vleklo v strmino, smo planinci počasi, korak za korakom, grizli vanjo. Zaradi temperaturne inverzije, se je z višino dvigovala temperatura. Tudi nam. Brez problemov bi premagoval strmino v kratkih rokavih.
Dve uri hoje v strmi breg in “skok” od 1350 metrov, kjer je bilo parkirišče do 2050, kolikor znaša višina Viševnika, nas je dodobra preznojila. Pot je bila cel čas dobro shojena, niti dereze pri vzponu niso bile potrebne.

In na vrhu seveda prečudovit razgled na okolišnje hribe, izrazito obložene s snežno odejo. Triglav je bil na dosegu roke. Ljudi je bilo veliko. Sproščeni pogovori so se kar vrstili. Sploh hecanje na temo moje napihljive blazinice, ki mi je služila kot “podritnik”.
Nekateri so uživali v bordanju. Prav užitek jih je bilo gledati, kako se pogumno spuščajo po strmini, drugi so si privoščili turno smučanje.

Tudi mi smo imelii dokaj zanimiv spust. Opremljeni z gamašami, smo se spustili po dolgem in strmem bregu, po neprehojeni poti in snegu, ki se ni udiral globje od kolen. V eni uri smo že hodili nad Konjščico. Pogled na hiške, obložene s kupi snega in igro senc popoldanskega sonca, je bil prav idiličen.

Pozno popoldne smo prišli nazaj na Rudno polje. Temperatura je takoj po zahodu sonca padla na -11 stopinj. Kot bi nekdo ugasnil pečko. Pogreli smo se z borovničkami in kuhanim vinom v topli sobici “Pri Jurčku” in se zadovoljni vrnili domov. Po hribovskih turah se vedno počutim izpolnjenega.

Po Pokljuki do Blejske koče in Mrežc

Danes je bil res dober dan. Ponavadi je tako, da če hočeš, da je res takšen, se moraš tudi potruditi. Jaz sem se. In tudi dva spremljevalca.

Dolgo časa sem kar nekako živel v prepričanju, da pozimi v gorah, sploh od 1500 metrov naprej, ni ravno užitek pohajati. Sneg, mraz, led, veter in še kaj, so bili dovoljšen razlog, da je prepričanje dolgo ostalo živo. Do danes.

Zjutraj smo se dobili ob 8-ih in nadaljevali proti Gorenjski. Naš cilj je bila zimska Pokljuka, vzpon do Blejske koče in nato naprej na vrh Mrežc. Na Pokljuki nas je pričakalo kristalno jasno jutro, vsaj meter in pol snega ter “prijetnih” -16 stopinj Celzija. Glede na stanje avtomobilov na enem izmed parkirišč na Pokljuki, nismo bili edini optimisti v tem ledeno mrzlem jutru.
Gamaše, dereze, palice, impregnirani pohodni čevlji, topla obleka, ruzak, nekaj hrane in gremo v zimsko pravljico.

Pot, ki se je zaradi snega takoj dvignila za meter nad spluženo cesto, se je vijugala po tihem in v mraz ukleščenem smrekovem gozdu. Žlahtno sonce se je s svojimi rumenimi žarki lotilo poigravanja z debelo posutimi snežnimi kristali po pokrajini in počasi ampak zanesljivo ogrevalo njeno ledeno, a z lepoto velikodušno srce. Melodija škripanja suhega snega pod čevlji in pohodnimi palicami, je polnila tišino gozda.
Eden za drugim smo hodili po shojeni stezici, se ozirali okoli sebe ter si z občasnim pogovorom delili impresivne podobe narave.

Kljub mrazu, nam je z dvigovanjem terena in srčnega utripa, postajalo toplo pod plastmi oblek. Trajalo je uro in dosegli smo območje Blejske koče (1630m). Šele takrat se je zelo dobro videlo, kako debela je snežna odeja v resnici. Sneg na strehi se je spajal s snegom na tleh.

Sonce je ob poldnevu pridobilo nekaj moči, tako da nam je ob njegovem upiranju ob kočo, delilo prijetno toploto. Malici in čaju je sledilo nadaljnje vzpenjanje. Pot je postala manj shojena in bolj se je udiralo pod korakom vse do najtršega dela ene izmed mnogih plasti snega. K sreči ta globina ni presegala višine kolen. Hoja je postala zahtevnejša in bolj utrujajoča. Temu primerno smo prilagajali hitrost. Vseeno smo v dobri uri prišli od koče do vrha Mrežc na 1965 metrov visoko. Tam nas razen snega in kakšnega planinca, ni pričakalo nič razen zaobljenega vrha. Ker sem na vrhu že bil, sem pogrešal gosto ruševje. Globoko zakopano v snegu.

Okoliško hribovje Julijcev je bilo zavito v debele plasti snega, čigar površje je bilo razbrazdano od vetra. Izjemen razgled je pod oblogo oblakov skrival nižine in kotline. V daljavi se je kazal Snežnik, nato proti vzhodu Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke, na severu del Avstrije, pod nami dolina Krme, pred nami pa gorski hrbet Rjavine, koča na Kredarici, dom Planika, Viševnik, Tošc, Debela Peč, Bohinjske gore in še in še.

Vračanje nazaj proti koči je bilo nadvse zabavno. Večkrat ponovljen spust po vrečkah v eno izmed vrtač, je bil vrhunec zabave. Tek po visokem snegu se je ob smehu, končal na riti ali sprednjem delu. V mojem primeru tudi z zvito palico. Tako smo se spremenili v fantke, ki so se brez pomislekov, da se bodo zmočili, tako ali drugače metali po snegu. Z zanimanjem so nas opazovali tudi drugi planinci, ki jih je bilo pod vrhov vse več.

Pot nazaj se je spet ustavila v Blejski koči. Izpustiti borovničke in joto v topli koči, ki je sicer odprta vse leto, bi bil greh. Počasi smo se tudi segrevali in sušili, rdečica na obrazih pa ni bila posledica borovničk ali toplih radiatorjev v koči ampak sončnih žarkov in beline snega.

Spustili smo se po isti poti. Temperatura na Pokljuki je spet začela hitro padati. Še nekaj fotografij, snetje gamaš, zamenjava čevljev, zlaganje ledeno mrzlih palic in bili smo pripravljeni za povratek. Idilo Pokljuke smo zapustili pri -12 stopinjah Celzija, v rumenilu zahajajočega sonca in z očitno željo po ŠEEE!

Sabotin

Končno nekaj lepih dni. Občutek teže mračnega zimskega vremena v Ljubljani, ko v celemu mesecu lahko našteješ le nekaj ur sončnega vremena, je bil včeraj le nekoliko pozabljen. Društvo Out In Slovenia je organiziralo izlet na Sabotin. V želji po gibanju na prostem in svetlem in seveda tudi druženju, sem se na povabilo prav z veseljem odzval.

V Tivoliju me je pričakala skupinica nasmejanih in prijaznih deklet in fantov. V zgodnjih dopoldanskih urah smo se s tremi avtomobili odpravili proti Novi Gorici in mimo Solkana.

Parkirali smo malo pod označeno južno potjo na Sabotin, nekoliko višje od uradnega parkirišča. Dvakrat smo prečkali cesto in nadaljevali po dobro označeni poti, ki se je začela s strmimi stopnicami.

Sabotin je pravzaprav vzpetina, priljubljen in obiskan greben med domačini, ki se v najvišji točki dvigne 609 metrov visoko. Je mejna točka med Slovenijo in Italijo, kar se vidi tudi po obmejnih kamnih, ki si sledijo eden za drugim po njegovem grebenu. Ker so “ta črni” “zgolj naključno” najeli zemljišče, kjer se je nekoč bohotil napis “Naš Tito”, je tam zdaj le razmetano kamenje. Če bi komu na pamet hodila ideja, da bi napis spet vrnil tudi v praksi, tvega konfrontacije s policijo, saj se najemniki zgovarjajo na privatno lastništvo. Kot sem lahko zvedel, so naši antikomunistični revolucionarji sprva celo stražili območje, da se le ne bi spet zgodil “tragičen zapis”.

Čeprav se višina Sabotina zazdi nizka, smo se, tisti najhitrejši, kar spotili. Pot od parkirišča do glavnega vrha, kjer je – ma, kdo bi si mislil – porušena cerkev svetega Valentina, nam je vzela uro in nato še pol ure po grebenu vse do odprte koče na drugi strani vzpetine.

Razgled po okolici je bil zelo lep. Prva stvar, ki sem jo zagledal, je bil, s cerkvijo pozidan vrh Svete gore. Julijci na severu in zahodu, bogato zaviti v snežno odejo, so se razkošno bleščali v zimskem soncu in belini. Krnsko pogorje na eni strani ter Kanin na drugi, so kazali, da je zima na svojih vrhuncih. Triglav se je komaj prebijal skozi visoke vrhove Julijcev pred njim in kazal le majhen delček svojih sten. Na vzhodu se je videl napol pobeljen Nanos, na jugu pa, zaradi nizkega položaja sonca, oranžno obarvano morje. Naprej proti zahodu so kraljevali visoki italijanski Dolomiti. Pod nami sta se na eni strani hriba kazali Nova in stara Gorica ter Goriška brda, na drugi pa Soča, ki je bila tako izjemno modra, da bi človek še pomislil, da so jo umetno obarvali.

Spustili smo se po enaki poti ter se, lačni, odpeljali do gostišča Kekec, ki je znano med domačini in tudi Italijani. Njihove palačinke, sicer izdatno obogatene s kalorijami, pa kaj, so res nekaj posebnega.

Izlet je več kot uspel. Hvala vsem za dobro družbo.

Ratitovec

Fotke so nastale v soboto.
Čez noč se je precej ohladilo, v višinah tudi za 15 stopinj. Ikarus, ki vedno ve, kam jo je dobro mahniti ob lepem vremenu, je predlagal Ratitovec. Sicer sem že slišal zanj, vendar nisem vedel kje je to. Nek hrib pač nekje tam za Škofja Loko. Pa tudi Železniki, sem zvedel kasneje. Ustavili in parkirali smo se pri hrupni cerkvi v vasici Prtovče na 1011 metrih nad morjem. Okolica je bila posejana s hribi in vasicami. Od vrha Ratitovca vodita dve poti. Pot je dobro označena.
Pot smo nadaljevali po gozdu, ki je bil z višino vse bolj nizek in redek. Čez uro smo prišli do prevala Povden.
Kmalu se je v višini pojavila lepa slika golih sten, ki jih je dodatno povdarjal še novo zapadli sneg. Zaradi vetrovne noči in dežja, ki je potem prešel v sneg, so se pred nami pojavljala drevesa, ujeta v spihan led in sneg. Zgledalo je prav navdušujoče. Čeprav je bilo z višino vse bolj hladneje, sem kljub zelo premraženim rokam, vsakič na novo segel v žep in slikal vse te podobe. Na vrhu nas je pričakala koča, ki je odprta tudi v zimskem času. Na samem vrhu na 1667 metrih je bilo prav težko dolgo zdržati, saj je močno in mrzlo pihalo, termometer pa je kazal “prijetnih” -8 stopinj Celzija.

Borovničke, enolončnice in koča, poimenovana po Janezu Evangelistu Kreku, so nam spet vrnili prepotrebno toploto. Ker je Ratitovec zelo obiskan hrib tudi pozimi, je koča ob vikendih odprta celotno sezono. Razgled so ponekod zakrivale snežne plohe. Vseeno pa seje videla Selška dolina, Ljubljanska kotlina, Kamniško-Savinjske alpe, Triglav, del Bohinjskih gora…No, skoraj pol Slovenije glede na to, kako velika je.

Storžič

Igra naključij je hotela, da sem spoznal Ikarusa. To je možakar, ki predvsem piše planinske izlete na blogu Glavce. Podobno kot sam, rad uživa v naravi, jo opazuje in je ob tem zelo srečen. Je dober poznavalec gorskih poti, ki v vsakem trenutku ve, kam jo je potrebno mahniti za maksimalni užitek. Tako je tudi predlagal Storžič.

Šli smo trije. Bil je prelep dan. No, v teh dnevih, ko nas narava nadvse razvaja z lepimi dnevi, ga ni težko zadeti.

Okoli devete smo se odpeljali iz gorenjske prestolnice proti vasici Bašelj na območju Preddvora. Megla oz. nizka oblačnost, ki v teh jesenskih dneh z vsakim dnevom pridobiva vse večjo moč, se je razkadila šele, ko smo bili že blizu izhodišča.

Lep je tisti konec Slovenije pod Storžičem. Lastniki hiš in urejenih vrtov, ki so se vrstili ob poti, kot da bi tekmovali kateri živi v lepšem okolju. Zame, ljubljansko, blokovsko srajco, ki je v teh dneh povrhu še doživel borzni polom, se je način življenja v hiši oddaljil svetlobna leta stran. Zato jih zdaj še toliko hitreje in raje opazujem.
Pot skozi omenjeno vasico smo nadaljevali proti kamnolomu po razbrazdani makadamski poti do parkirišča, kjer smo pustili avtomobil. Table so napovedovale 3 ure do vrha. Vzpon se je začel zelo hitro. Pozornost na strmost poti mi je nekoliko pregnal Ikarus z novico, da je zjutraj umrl Haider. Ah, saj ni prevelike škode, saj človek ni širil drugega kot strup nestrpnosti in nacionalizma, sem razmišljal in se zadihano vzpenjal po strmi poti vse višje.

Kmalu smo prišli do dobro skrite gozne koče, bolnice Košuta, ki je med 2 sv. vojno služila kot partizanska bolnišnica. Strma pot se je nadaljevala naprej po gozdu. Moram jo pohvaliti, saj je zelo dobro markirana.

Po slabih dveh urah potenja smo prišli do koče na Kališču na 1534 metrov visoko. Pričakalo nas je veliko planincev, ki so malicali ali se nastavljali toplemu soncu. Odprl se je lep pogled proti Storžiču. Pot, ki še mora biti prehojena, se je zelo dobro videla.

Po krajšem postanku smo nadaljevali. Do vrha nas je še ločila dobra ura. Pot je zadnjih 20 minut zelo strma, palice so na trenutek odveč. Planincev, ki so bili presenetljivo mlajši, kar ni in ni manjkalo.
Na vrhu nas je pričakalo ideološko znamenje, velik križ. Mah, sem pomislil, kaj morajo res povsod puščati svoje bombice in s takimi znamenji markirati ter še krniti naravo?

Po fotkanju in malici, ki smo jo nekoliko razdelili tudi očitno lačnim planinskim kavkam, smo se vsaj eno uro martinčkali na toplem soncu. Moram reči, da je še vedno precej močno tako, da je zaščitna kapa dobrodošla. Krem sam ne uporabljam, saj jih smatram za še enega izmed strupov farmacevtske industrije.

Razgled v dolino ni bil kaj prida, saj je bilo ozračje megleno. Proti jugu, kjer se kažete ljubljanska kotlina, smo uspeli izluščiti le obris Šmarne Gore. Na vzhodu nas je razveseljeval lep in čist pogled na Kočno, košček Grintovca in Bab, na severu pa gorovje Košute. Julijci s Triglavom so se več ali manj zavili v oblake.

Pri povratku smo si v koči privoščili še borovničke, ter se pozno popoldne vrnili na parkirišče. Danes imam precej izrazit “musklfiber” v nogah, tako, da okoli 6 ur dolga pot (tja in nazaj) na 2132 metrov visok Storžič le ni od muh ampak zahteva dobro kondicijo.

Triglavska jezera

Končno sem jih obiskal. Vseh 7. Ker so izhodišča dostopa kar oddaljena in so si jezera med seboj tudi precej narazen, je potrebno dva dni, da se jih vse obišče. Mogoče kakšen zagnan planinec z obilico kondicije uspe tudi v enem dnevu, vendar je to vseeno preveč. Bolj kot hitiš, manj časa imaš za opazovanje okolice in uživanja v njej. In okolica je bila cel čas res izjemna.

S kolego sva si izbrala tole pot (karta pa je tukaj).

Parkirala sva pri koči pri Savici na 653 metrih n.m. Parkirnina je 3 evre na dan. Usmerila sva se preko Komarče do koče na Triglavskih jezerih. Smerokazi so nepovedovali 3,5 ure hoda. Pot se je zelo hitro začela strmo dvigovati. Ravno pred nami so enako smer izbrali Čehi. Bilo jih je vsaj 15. K sreči sva jih kaj hitro prehitela tako, da naju vseeno niso ovirali po ozki poti.
Pot čez Komarčo je izjemno strma in v zadnjih nekaj metrih precej prepadna. Praktično pod seboj navpično gledaš parkirišče, ki je vsaj 500 metrov nižje. K sreči je pot več ali manj porasla z gozdom, tako da se občutek, kako prepadno je, nekoliko zmanjša. Ko sva po dobri uri le prišla na vrh, se nama je kmalu prikazalo prvo od jezer (če gledamo od juga proti severu) in sicer Črno jezero (1294 m.n.m.). Nekaj mladih Madžarov si je celo privoščilo kopanje. Glede na to, da je najnižje od vseh jezer, je torej tudi najtoplejše. No, zame vseeno premalo.

Malo sva posedela in si ogledala njegovo okolico, ki jo na eni strani oklepajo stene. Nadaljevala sva čez Lopučniško dolino. Pot je manj strma, vendar pa bolj drseča. Poteka po gozdu smrek, ki se proti koči vse bolj redčijo, dokler ne ostanejo le še redki macesni. Po dveh urah se le prikaže koča pri Triglavskih jezerin in modro-zeleno Dvojno jezero ter dolina Triglavskih jezer. Letos je veliko vode, tako da je jezero sestavljeno. Okolje je prav idilično. Na vzhodu nas obdaja gorska pregrada dvatisočakov Male in Velike Tičarice, Kopice in Zelnaric na zahodu pa pogorje Komne in Špičja.

Koča je kar obiskana. Cene so zelo visoke. Za kos pehtranove potice in čaj, sem plačal kar 4,8 evra. Jota ali ričet z mesom sta 6 evrov. Pogled po planincih je poleg pestre narodnostne sestave – celo obiskovalce iz Izraela – pokazal, da jih večina malica svojo hrano. Se prav nič ne čudim. Takoj za kočo se razkazuje še eno jezero, Močivec. Ker je umetnega izvora, ga ne štejejo med sedem jezer. Tam sva si napolnila izpraznjene plastenke z vodo.

Pot sva nadaljevala po vse bolj dvigajoči dolini Triglavskih jezer do naslednjega jezera, Ledvice (ali Velikega jezera), ki je 45 minut stran od koče, na višini 1830 metrov. Že ime pove kakšne oblike je. Je kar veliko za tiste razmere. Črnina pokaže, da je ponekod tudi precej globoko.

Naslednje jezero, še pol ure stran, je Zeleno jezero. Barvo mu dajajo alge. Vseeno se mi je zdelo manj zeleno kot predhodna. Je dokaj majhno in plitvo. Je že precej visoko na 1988 metrih n.m., torej skoraj 700 metrov višje kot je prvo, Črno jezero. Hitro se pokažeta še zadnji dve jezerci: Rjavo jezero in Jezero pod Vršacem. Ležita že malenkost čez 2000 metrov visoko. Bolj sta me spominjali na kotanji nekje med sivimi skalami, napolnjeni z vodo. Zaradi višine ni nobenega rastlinja več v njuni okolici.

Končno se je pokazala tudi planinska koča na Prehodavcih, 2071 metrov visoko. Koča ponuja lep pogled na Razor, Jalovec, Špičje, v daljavi se kaže Managrt. Severozahodni del Slovenije je res izjemno razgiban.

Tja sva prišla v popoldanskem času, 7 ur kasneje. Če bi hodila cel čas, brez postankov, bi vso pot lahko prehodila v 5,5 ure. Ampak, ker sva imela namen prenočiti v koči, se nama ni nikamor mudilo. Postelji sva rezervirali par dni prej.

Vseh 39 ležišč je bilo zasedenih. Večinoma so jih zasedli vojaki. Ma, ravno danes so tukaj, sem si mislil. Bolj kot na vojake so me spominjali na rezerviste. Skoraj vsa ležišča so v istem prostoru. Po pričakovanjih je bilo veliko smrčanja in prdenja (ja, za večerjo so jedli tudi pasulj!) Kolega se je naslednji dan pritoževal nad slabim spanjem. Še dobro, da sem imel s seboj čepke tako, da sem bil za večino “prijetnih” zvokov prikrajšan. Poleg slovenske soldateske, ki je bila tudi drugače zelo nekulturna (“inteligentni”, glasni razgovori, ki si jih prisiljen poslušati, hrupno smejanje in neobzirnost) je bil moteč tudi nek avstrijski par, ki očitno rad pogleda globje v kozarec. Na žalost so alkoholni navdušenci stalnica, kamorkoli greš.

Naslednji dan sva kočo zapustila okoli desete ure. Spekli so nama jajca za zajtrk. Ker nisva člana planinske zveze, je bila nočitev 20 evrov na osebo (za člane 11). Kočo so upravljali študentje, verjetno zaposleni preko študentskega servisa. Ko sva glavnega med njimi vprašala za pot, ni bili ravno preveč navdušen za razgovor.

Ker nisva hotela povratka po isti poti, sva jo mahnila proti Hribaricam. Odločila sva se, da se bova vrnila po drugi strani gora, ki oklepajo dolino triglavskih jezer. Pot je bila daljša in tudi bolj zanimiva. To vem sedaj. Dolina je bila ves čas pod nama tako da sva lahko z robov prepadnih gora občudovala res izjemne razglede na jezera in ostalo okolico. Videla sva celo kozoroge, ki so se potikali po Vršakih. Nekaj kot da bi jedli, čeprav mi ni jasno kaj, saj trave ni bilo daleč okoli.

Vreme je bilo slabše kot prejšnji dan. Pihal je mrzel veter. Vetrovka mi je bila premalo a žal nisem imel toplejših kosov obleke, razen nekaj prepotenih mikic. Zelo lahkomiselno. Prav zoprn občutek je, kot te v roke zebe, medtem, ko imaš hrbet premočen od težkega ruzaka.

Pot naju je pripeljala na sam vrh Male Zelnarice, 2310 metrov visoko, ki je bila tudi najvišja točka pohoda. Ker so se oblaki vse bolj spuščali, sva hitro nadaljevala. Bolj kot sva šla južneje, bolj sva zgubljala na višini in tudi topleje je postajalo. Med Zelnarico in Kopico sem opazil zelo veliko rastišč planike, ki so kukale iz zelene trave.

Po treh urah in pol poti, sva prišla do Štapc, kjer sva zavila nazaj proti koči Triglavski jezer, spet nekaj pojedla ter nadaljevala po isti poti kot prejšnji dan. Kolena so pri spustu s Komarče kar precej trpela ampak drugače žal ne gre. Spust se mi je zdel hujši kot vzpon prejšnjega dne. Ko sva prišla v dolino v poznopopoldanskem času, sem zadovoljno ugotovil, kako prijetno je, ko spet hodim po ravnih tleh.

Bilo je enkratno. Gorski svet sem še bolj začutil kot običajno (tudi preko “musklfibra”), saj se enodnevni ali dvodnevni obisk le ne moreta primerjati med seboj. Je pa res, da bi za recimo 7 dni gora potreboval kar nekaj denarja, saj je zadeva kar “drag špas”.

p.s. če sem se morebiti kje zmotil pri poimenovanju hribov, bi prosil za popravek.