Sumljivo mežikanje

Grozljivo navidezno obračanje oči, ki je nastalo zaradi zanič kvalitete videa ali pa…Ja, pa kaj še! Tudi, če bi bilo posneto v HD kakovosti, je neverjetno. Nekdo se trudi, da bi nam dokazal, da so nekateri ljudje v resnici………..reptili. Hecno je, da v posnetku govorijo o implantaciji mikročipov v vojake.

Kvečjemu mu lahko ponudim idejo za ZF knjigo;

Nekoč so živeli dinozavri. In tudi danes. Tudi med njimi je bilo nekaj nadvse inteligentnih vrst, zato so nekateri preživeli padec asteroida. Medtem, ko so oni izpopolnjevali znanje več milijonov let, je evolucija vmes navrgla tudi človeka. Ko so ugotovili, da ima tudi on možnosti za razvoj inteligence, so se namesto iztrebitve odločili infiltrirati med ljudi, z visoko tehnologijo prevzeti njihovo obliko ter jim, zaradi lastnega ugodja in dobrobiti, v popolnosti vladati preko religije, gospodarstva in politike.

Pravzaprav sploh ne bi bilo slabo kaj takega prebrati, le napisati jo je potrebno prej in v to okolje umestiti neko zanimivo zgodbo. Hm. In potem bi lahko prebrali, da je papež eden glavnih reptilov. Jeeah! Čeprav bi bila potem vsa nemorala in hinavščina sveta tudi lažje opravičljiva, saj tako papež kot britanska kraljica, vsi ameriški predsedniki in tisti nesramno bogati en odstotek prebivalstva sveta oz. reptilov, zgolj skrbijo za preživetje svoje vrste, mi, neumni ljudje, pa smo jim sredstvo. Pravzaprav bolj legitimno, kot je to sedaj.

Pravilno seštej in dobi 100€

Bi znal kdo tole na sliki sešteti, vendar ne tako, da bo dobil po mojem mnenju pravilen rezultat 57 ampak 299? Namreč, gre za nagradno vprašanje, ki so si ga privoščili na NetTV za katerega mislim, da je potegavščina ali pa vsaj namerno zavajanje. Poklicalo je vsaj 30 ljudi, seveda so vsi napačno odgovorili, ne da bi sploh vedeli, koliko jih bo stal klic (tisto, kar je zamazano pod klicno številko sploh ni bilo berljivo na mojem LCD TV-ju). Pošteno bi bilo, da bi jim vsaj povedali, kako so prišli do svojega rezultata, ki so ga na koncu hitro povedali in zaključili z oddajo. Ker bi rad tistim ljudem v ozadju, ki tuhtajo vse te trike, sporočil, da ljudje le nismo tako neumni (no, razen tistih, ki kličejo) bom zato to sliko poslal tudi Uradu za varstvo potrošnikov in jih vprašal, kaj oni mislijo o takem načinu pridobivanja denarja, ki se je nesramno razpasel po vseh komercialnih televizijah in kaj lahko naredijo, da nas zaščitijo pred tovrstnimi potegavščinami. Če ne bom zadovoljen z odgovorom, jo pošljem še poslancem v Državni Zbor. Vem da sta oderuštvo in prevara bistveni sestavini vrednot kapitalizma brez katerih sploh ne bi mogel obstajati vendar, kar je preveč je preveč. Kot da že skrajno zavajajoče reklame niso dovolj. Kako rek o oslu in ledu, pri informacijah, ki jih vsakodnevno dobimo preko TV ekranov in nekaj hočejo od nas, nikoli ne velja. Kar naprej smo v mrzli vodi in kot kaže smo se tega že navadili.

Kaj pa sionistični zid?

Cel zahodni svet se s ponosom spominja padca komunističnega berlinskega zidu. Medijska pijanost nam je odvzela miselno uravnilovko logike zidu, da bi lahko pogledali po svetu. 5 metrski zid v Gazi nam ni v vidnem dosegu, je daleč od srca in je pač manjši trn v peti, ker se je uveljavilo prepričanje, da je komunizem zlo, okušeno na lastni koži, sionizem pa zgolj opravičljiva potreba, katerega zlo smo katarzično in velikodušno pustili okušati drugim. Pri sionizmu obstaja kopica izgovorov, zakaj imajo njegovi zidovi pravico obstajati, čeprav v praksi povzročajo enako sranje. Čas obstajanja sionističnih zidov je popolnoma neodvisen od tega, koliko trpljenja lahko ti zidovi prinesejo delu človeštva. Torej, pri njih ne velja logika, da bolj kot so nehumani, prej bodo padli, saj se niti samega sionizma sploh ne prepoznava kot nevarne ideologije. Če že, potem so to zgolj obskurne skupine, ki se jih takoj prime zelo slabšalen naziv.

Žal si večina ljudi na Zahodu sploh ne predstavlja kako zgleda zid v Gazi, medtem, ko so kosi podrtega berlinskega zidu lahko celo tržno blago.

Gaza je poleg Zahodnega brega območje, ki si ga Izrael, zaradi prevelike številčnosti Palestincev, ni mogel prilastiti, saj s teh področij ljudje niso v tako množičnem številu zbežali pred izraelsko državo kot se je to zgodilo na drugih območjih, ki se danes preprosto imenujejo Izrael. Gaza je območje, veliko približno kot Hvar in na eni strani omejeno z morjem, po vseh ostalih kopenskih straneh pa je zazidano z visokim zidom. Tako je Gaza v celoti izolirana od zunanjega sveta. Zid na eni strani meji z Egiptom, drugje pa z Izraelom. V njem se drenja skoraj 1,5 milijona ljudi, praktično zapornikov. Pri izhodu in vhodu, kjer ljudje ponavadi hodijo na delo oz. pravilno rečeno na tlako v Izrael, so podvrženi skrajnemu poniževanju izraelske vojske. Najprej so teroristi, nato podgane, kakšnemu od vojakov pa se tu in tam vseeno utrne misel, da gre mogoče tudi za ljudi. Razlog zakaj so Gazo zazidali, so našli v temu, da meji na Egipt, ki je Palestince oskrboval z orožjem. Medtem, ko Izrael vsakodnevno, z velikimi čezoceankami, nemoteno prejema pošiljke orožja ali materiala za njegovo izdelavo ali pa orožje izvaža, se nekaj pušk in ostalega precej zastarelega orožja, ki jih skušajo Palestinici prinesti v Gazo v rovih pod zidom,  imenuje tihotapljenje oz. terorizem in kaznuje z visokimi kaznimi ali smrtjo. Izraelci, ki sicer tolerirajo rove, saj se ti skoraj vedno uporabljajo za prenos življenjskih potrebščin, saj drugače sploh ne gre, jih občasno vseeno uničijo. Dovolj je par namigov, da se v njih prenaša orožje in že si Izrael poleg že vzete pravice do postavitve zidu, vzame tudi pravico do bombardiranja. Če so notri mogoče takrat ljudje ali ne, je nepomembno, saj se hitro poseže po interpretacijah, da gre tako ali tako za teroriste.

Džaber Vishar (palestinski center za človekove pravice v središču Gaze) za Dnevnik:

“Med zadnjo vojno so porušili vse tovarne, vse upravne zgradbe in uničili tisoče stanovanj. Ne dovolijo pa uvoza cementa za obnovo. Ljudje ponovno živijo v šotorih.

Držijo nas v ogradi, kjer nimamo pravice do človeškega življenja in razvoja. Čez spustijo ravno toliko stvari, da lahko preživimo. Ne smemo pa obnoviti tovarn in zgradb. Lahko pa kopljemo predore pod zemljo in tihotapimo stvari iz Egipta. To pomeni, da je vse drago in nedostopno. Imamo pravico do življenja v skrajnem pomanjkanju. Lahko imamo avtomobile, ne smemo pa asfaltirati cest. Uničili so letališče, vendar tolerirajo predore, skozi katere se plazimo kot podgane. To je skupna politika Izraela, Združenih držav in Evropske unije. Načrtovana nerazvitost. Strašna kazen.“

Včasih me je nagonsko sram v katerem delu sveta živim, včasih pa si rečem, mah, glavno, da je meni in ljudem, ki mi kaj pomenijo, dobro. Palestincev v Gazi ni potrebno biti ničesar sram, žal pa si niti včasih ne morejo privoščiti misli, da jim je dobro. Moč odmerjanja njihove svobode in interpretacij, kaj je to dobro in kaj ne, je v rokah drugih. Tako kot ti pri nas odmerijo zidove, če storiš nezakonito delo, ki ti je praviloma dokazano, te v Gazi čakajo zidovi, ker si pač imel to smolo, da si se rodil materi Palestinki. Sionistična logika svobode pravi, da je to povsem dovolj, da si kriv in obsojen.

NE cepljenju!

Par sezon sem se cepil proti navadni gripi. In res, ko sem se je nalezel, je hitro zvodenela in minila skoraj brez nevšečnosti. Komaj sem kaj opazil. Nato pa se je lansko leto zgodilo, da se nisem cepil. Zbolel sem za gripo, ki je bila neobičajno močna. Več dni sem ležal v postelji z vročino, ki se ni spuščala pod 38,5, na trenutke pa dosegala celo 40, popolnoma sem zgubil tek, vrstili so se hudi, rafalni glavoboli in bolečine v sklepih in mišicah. Če bi vstal, sta se takoj pojavili vrtoglavica in slabost. Nekaj dni je bilo dejansko groznih in nikoli prej v življenju nisem izkusil tako močne gripe pa sem že mnogokrat prej zbolel. Pokasiral sem za vso tisto obdobje, ko sem se cepil. To je bil razlog, da sem sklenil, da se ne bom nikoli več cepil proti sezonski gripi, saj sem telesu s cepivom očitno okrnil moč samoobrambe.

Še nikoli ni bilo toliko javnih trenj okoli cepljenja kot je ob gripi H1N1. Sam sem se odločil, da tudi tukaj ne bom med tistimi, ki jih bodo špikali.

Nekaj stvari pri vsem skupaj je tako čudnih, da mi enostavno ne dajo miru in so seveda bistveno pripomogle k moji odločitvi. Ne bom se cepil z zvarki, ki niso preizkušeni. Prav neverjetno se mi namreč zdi, da bi farmacevtska podjetja prodajala cepiva, ob tem pa ne prevzemala prav nobene odgovornosti za svoje “kuhinjske čarolije”. Kako je mogoče, da farmacevtska industrija pritiska na vlade, naj kupijo njena cepiva in jim ob tem plačajo milijonske zneske hkrati pa naj bi od njih zahtevale, naj vso odgovornost prevzamejo nase ? Kakšna ekonomija pa je to?

Ker cepivo ni dovolj preizkušeno, ga odsvetujejo starejšim, otrokom in nosečnicam. Kaj hudiča pa se notri skriva, če je toliko ljudi izvzetih? Če logično sklepamo, so iz cepljenja izvzeti ravno tisti deli populacije, ki so že tako ali tako najbolj občutljivi na gripo. Smešno in absurdno hkrati.

Cepivo s katerim cepijo v Sloveniji se imenuje Pandemrix (očitno niso imeli dovolj časa niti za bolj izvirno ime cepiva!). Davkoplačevlski denar za nakup mačka v žaklju pa je pokasiralo farmacevtsko podjetje GlaxoSmith Kline. Najbolj sporna sestavina je živosrebrni konzervans tiomersal. Kaj sploh je to?

TIOMERSAL

Gre za zelo strupeno snov, ki so jo patantirali že leta 1927 v farmacevtskem podjetju Eli Lilly in jo celo uvrstili med pet svojih najpomembnejših snovi. Namesto, da bi usmerili svojo pozornost v izboljšave konzervansov, so raje hvalijo s strupi.
Tiomersal je zelo strupen pri vdihovanju, zaužitju ali stikih s kožo. Uničuje celične membrane in sproža mehanizme za samomore celic. Zelo je strupen tudi za vodne organizme. V ZDA poteka okoli 5000 sodnih sporov zaradi stranskih učinkov cepiv s tiomersalom. Tožniki in tudi nekateri zdravniki so prepričani, da snov sproža avtizem pri otrocih. To je posredno priznala tudi ameriška vlada, saj je staršem deklice, ki je razvila simptome avtizma potem, ko je bila cepljena s cepivi, ki so vsebovali tiomersal, priznala pravico do odškodnine. Vseeno je ameriška Agencija za hrano in zdravila snov razglasila kot neškodljivo. Vendar to prav nič ne čudi, saj je ta urad popolnoma v rokah farmacevtske in GMO industrije. Ravno tisto kar ta Agencija odobri, bi bilo potrebno prepovedati.

SKVALEN

Cepivo vsebuje tudi skvalen. Gre za lipid, ki se v majhnih količinah nahaja tudi v človeškem telesu in je pomemben za delovanje živčnega sistema. Nahaja se recimo v olivnem olju. Nekateri ljudje pa ga tudi jemljejo kot prehransko dopolnilo. Problem skvalena je v poti, kako pride v naše telo. Če je injeciran, sproži buren odziv imunskega sistema, ki ga začne uničevati tudi tam, kjer tega ne bi smel.

Vojaki, ki so bili udeleženci Zalivske vojne, so prejeli nestestirana Novartisova cepiva (nekam podobno se sliši kot pri tem zadnjem cepivu!) proti antraksu, kjer je bil skvalen. Kar pri 30% vseh vojakov so se razvile netipične avtoimunske bolezni (gulf war illness), kar nekateri strokovnjaki povezujejo ravno s skvalenom in cepljenjem. Namreč, tudi pri enotah, ki nikoli niso bile v Zalivu a so bile kasneje cepljene, so opazili podobne simptome bolezni. Od vseh vojakov, ki so prejeli cepivo med leti 1998 do 2000, jih je bilo 20.000 hospitaliziranih. Začuda pa Pentagon Kongresa nikoli ni seznanil s temi številkami. Kljub zagotovilom uradnih institucij, da je cepivo proti antraksu varno, je ameriško zvezno sodišče razsodilo, da je s cepivom nekaj narobe. Kot posmeh vsemu, je čez nekaj let, natančneje februarja 2008, spet ta famozna Ameriška agencija za hrano in zdravila, razglasila skvalen v cepivih za varnega.

Cepivo proti gripi H1N1 vsebuje tudi sledove formaldehida.

Ob tem cepivu so se razpasle tudi različne teorije zarot. Od tega, da želijo globalne ultrabogate elite število prebivalstva spraviti na polovico, do tega, da nam s tem cepivom vstavljajo v telo mikročipe in ne vem kaj še vse. Meni so dovolj že zgoraj opisani razlogi, zato se v te teorije ne bom spuščal. Verjamem le temu, da nekdo želi olastniniti naše zdravje, če še ni.

Zaprt Vegedrom

Prav slabe volje sem bil, ko sem se danes ustavil pred vrati Vegedroma, kjer me je dočakal napis, da se z novembrom restavracija zapira. Edina prava vegetarijanska restavracija v Ljubljani je zaprla svoja vrata.

Presenečenje je takoj zamenjala jeza; mentalno povprečje slovenske prehranjevalske “šnicl” logike je pokopalo nekaj, kar mi je bilo všeč. Razen, če ni v ozadju kak lastniški spor. Vendar, v zadnjih dveh mesecih sem dejansko opazil, da je bilo obiska bolj malo, tako, da bo verjetno razlog kar tisti prvi; razrast mesojedcev in posledično manjše zanimanje.

V padalpju Slovenije in majhnosti njenega trga je pač tako, da je vsakodnevno basanje z mesom ali pizzami prej pravilo kot izjema. Še ne vem kako zakotna picerija pri nas lahko preživi. Ljudje so navajeni enih in istih okusov in niso prav nič nagnjeni k okušanju novega, saj bo tako ali tako zanič. Pravzaprav je zgolj meso hrana, vse ostalo pa dodatek. Očitno je še vedno prepoceni. Prepričan sem, da si večina Slovencev sploh ne predstavlja, da je mogoče kaj skuhati brez mesa. Že ljudje, ki se držimo načela, da je potrebno meso jesti enkrat do maksimalno dvakrat tedensko, smo neke vrste izdajalci in imamo probleme z izbiro sicer uniformirane ponudbe.

Kar srh me spreleti, ko vidim ponudbo vegetarijanske hrane po restavracijah v večjih shoping centrih, ki jo seveda določajo zaposleni mesojedci po logiki najmanjšega stroška. Ni leče, soje, čičerike, stročnic, rotija, parate, curry-ja, čilija.  Je pa zato ocvrt sir, pomfri in tatarska omaka. Kot bi se norčevali iz zdrave pameti.  Enako me moti, ko določene specializirane restavracije, ki sicer ponujajo dobro hrano, iz svoje ponudbe napleteničijo ne vem kakšno ideologijo, ki se na koncu seveda kaže le v nerazumno visokih cenah.

Smisel vegetarijanstva? Nikakor ne v kritiziranju krvoločnosti mesne industrije in hormonsko-antibiotičnega, ekspresnega vzgajanja živali, ki kot po tekočem traku brutalno končajo na krožnikih. Ta vidik sem že prerastel. To naj bo problem tistih, ki tako hrano konzumirajo vsak dan. Smisel vidim v možnosti dodatne izbire in drugačnih okusov pri prehranjevanju. Če so pašte, pizze, krompir in tako ali drugače poimenovani kosi mrhovine vse, kar bom v življenju vlačil po ustih in prebavljal, potem se dejansko lahko smilim samemu sebi.

Kje si bom zdaj lahko periodično privoščil indijsko hrano iz posodic oz. thali po nekih razumnih cenah? Sicer je še ena indijska restavracija v Ljubljani ampak so tam cene nesramno visoke zaradi omenjene ideologije. Ko ti ponudijo svojo hrano v nekakšnih afnastih krožnikih, kjer je pomembnejši izgled kot funkcionalnost, mislijo, da so ti ponudili kar suho zlato. Dvomim, da tako jedo ljudje v Indiji. Sploh tista večina, ki se rojeva, živi in umira na ulicah.

Nič, nakup primerne knjige, sestavin ter zavihati rokave in spremeniti navade v taki smeri, da bo vključena tudi samopriprava hrane. Uh, težka bo! Mogoče bi bilo lažje kupiti letalsko karto in jo ucvreti v Indijo za nekaj časa in zraven preizkusiti tudi druge čute

Ulični umetniki

Zadnjič sem se znašel v Maxiju, natančneje v samopostrežni restavraciji, kjer so primat glavnih obiskovalcev z oktobrom, spet prevzeli slovenski študentje. Tako grem tja raje kasneje in prepustim prednost lačni mladini, da se drenja in “izdrenja” preden pridem sam.

Med popihavanjem vroče jote, je mojo pozornost vzbudil nek temnopolti fant, ki je vstopil v jedilnico. Suh, visok, jakna izpranih barv, na glavi kapa v roki pa kitara. Namesto, da bi se namenil nabrati hrane, se je vsedel in iz žepa izvlekel bel kruh, zavit v papirno vrečko. Odstranil je sredico in jo zavil nazaj v papir, posolil notranjost skorje in začel jesti. In tako je žulil in žulil tisti kruh, ga kar naprej dosoljeval in opazoval okolico okoli sebe, kjer so se po krožnikih študentov razkazovali “šnicli”, perutničke, ribe, razna zelenjava itd. Ko je pojedel je še preštel koliko drobiža mu je ostalo in vstal, kot bi bil ne vem kako sit ter odšel.

Stavit bi šel, da je bil ulični pevec. In res, kmalu sem ga videl, kako brenka in poje, sploh ne slabo, na svojo kitaro na Čopovi. Nabirka je bila skoraj prazna. Ni čudno, da si več kot suhega kruha ne more privoščiti. Škoda, ker v Sloveniji bolj ne cenimo takih ljudi. Konec koncev gre za umetnike, ki zaradi revščine nimajo pogojev za večjo samorealizacijo. Vprašanje, le koliko nekega človeškega talenta uniči revščina, je odmevalo v moji glavi, ko sem ga poslušal in mu vrgel nekaj evrov v nabirko.

Najbolj grozne face

He, he, kar prikladno za Noč čarovnic.

Samooklicani varuhi morale spet na delu

Spet sem pri Kmetiji. RTVSlo in društva za pravice otrok želijo preko sodišča doseči, da bi se termin te oddaje preselil na kasnejšo uro.  In kaj konkretno jih moti? Prizori spolnosti, golota (gole ženske prsi in golo moško telo), preklinjanje (“pizda”, “jebi se”, “kurac”, “zdej bo pa pizda materina”, “boli me kurac”), vulgarno govorjenje (“zajebat”, “a jo čm na mavši u guzico”), kajenje zvitkov na način, ki asociira na uživanje prepovedanih substanc.

He, he, sploh to zadnje je nadvse zabavno. Ko človek prebere te njihove obtožbe dejansko pomisli, da na Pop TV vsak dan predvajajo povprečen pornografski film, čeprav je seveda obtožba napihana kot milni mehurček.

Vedno sem se bal samooklicanih varuhov morale.

Raje gledam 100 Kmetij kot Možinine dokumentarce o povojnih pobojih, Stalinu, 18 let stare Dnevnike, Duhovni utrip, govejo “Na zdravje” ali vedno enak nedeljski diskurz Galuniča, ki se že leta in leta vleče kot čreva. Ali nas tlačijo nekam v zgodovino 60 let nazaj, vendar ne zato, da bi nas kaj naučili ampak predvsem pravilno “politično izobrazili”, ali nam prodajajo verski fanatizem ali pa dobro zapakiran zvočni dolgčas nakrancljan s superlativi tradicije. Da o Mariu niti ne izgubljam dodatnih besed. Lahko rečem le hvala Ladotu in Juretu za njuno oddajo v tem nedeljskem terminu, če sem seveda takrat pred TV.

Zadnjič sem v Duhovnem utripu zasledil neko “zadekano” nuno, ki je za debelimi rešetkami nekega samostanskega reda v poltemi majhnih okenskih lin razlagala, kako je srečna, saj je našla popolno svobodo. Ali pa kopico ljudi, ki v neki zamaknjeni verski ekstazi pojejo pesmice, se smejčkajo pred kamero kot zadnji bebci in plešejo kot drevesa v vetru, ter razlagajo, kako se pogovarjajo z bogom. Grozljivo! Pa to oddajo predvajajo popoldne in se nihče ne pritožuje.

Če bi imel otroka, bi mu seveda pustil, da gleda Kmetijo in mu dodatno razložil, zakaj so ljudje lahko pasji eden do drugega in kako je z vsemi temi deli telesa, ki smo jih tabuizirali. To bi bil vendar krasen čas in priložnost, da ga na čim bolj mehak način soočim z realnostjo. Bolje, da jih sami pripravimo nanjo, kot da naenkrat trčijo z njo popolnoma nepripravljeni in jih zato napolni z nevrotičnostjo.Konec koncev je Kmatija posnetek realnega stanja obnašanja ljudi, le da je sproducirana na umeten način. Zakaj bi otroke zavijali v vato, če je realnost takšna kot je in jim jo lahko na primeren način tudi razložimo? A da nimamo časa? No, potem si otroka niti ne zaslužimo.

Kaj pa naj otrokom rečemo, ko vidijo nekega norca na Možina TV, ki reče, da se je pogovarjal z Jezusom? No ja, vedno lahko rečemo, da gre za verske blazneže. Vendar, zakaj je v našem prostoru verska blaznost dopuščena in se ob njo nihče ne spotika oz. je interpretirana celo kot “versko čustvovanje”, posnetek neke socializacije med ljudmi pa je že skoraj kriminaliziran? Če eden drugega pošljejo v tri krasne, pa kaj? Kdo v družini pa pred otrokom ni kdaj zakolnil? Če La Toyi “zgolj slučajno” pogleda leva silikonska joška ven, pa kaj. Saj revica drugih atributov kot so “big tits”, niti nima. Če Artur gol koplje krompir in je ob tem sneman od daleč, pa kaj. Če si Salome raje sama zvije cigarete kot da bi kupovala že pripravljene, pa kaj? Obogatitev obreda kajenja.

Ko pa nekdo javno reče na nacionalni televiziji, ki jo povrhu plačujem tudi sam, da se je včeraj pogovarjal z bogom ali Jezusom, potrebuje posteljo v psihiatrični bolnišnici, saj širi versko blaznost. Tam ga nihče ne bo motil pri “čveku”. In predvsem, ne bo motil mene kot mentalno zdravega človeka.

Sicer je pa tako ali tako jasno, zakaj se RTVSlo pritožuje čez Kmetijo. Delajo jim preveliko konkurenco. Gledanost je blizu pol milijona gledalcev, kar se lahko primerja s TV prenosi večjih nogometnih tekem. Če si nekdo noče priznati, da je zanič in zato raje kompenzacijsko udriha po tistem, ki je boljši, je to tisto, kar je najbolj izrojeno.

Samo človek sem

Uh, gledam jo. Kmetijo namreč.

Sploh bo zanimivo zdaj, ko je Salome postala glava družine.

Gledam to umetno sproducirano realnost, ampak zgolj zaradi Salome in Arturja, ostali so dokaj “povprečni”, kar v takih šovih pravzaprav pomeni, da so dolgočasni.

Prva me je pritegnila zaradi moje notranje potrebo po obračunu s homofobijo. Ne vem sicer zakaj ampak napade na Salome v situacijah, ki se dotikajo njene transeksualnosti, interpretiram kot napad nase. Hecno, ne, saj sam nimam niti najmanjše potrebe, da bi spremenil spol, saj sem “ponosen, da sem moški”, kot bi rekel štajerski slavček Murko .

Pravzaprav je prav neokusno, kako nekateri udeleženci, ko ne najdejo nekega konkretnega razloga zakaj jim v nekem trenutku Salome ni všeč, radi napleteničijo, da je njeno obnašanje pač takšno zato, ker je transeksualka. Popolnoma plehko. Kot da bi že v življenju srečali na stotine transeksualcev in da zato vedo, da je med njimi celo nek enak vzorec obnašanja oz. karakter. Potem bi tudi heteroseksualnost morala pomeniti določen karakter človeka. Nekateri med udeleženci celo ne ločijo transeksualcev od gayev, kar je nezaslišano.

Artur je pa zanimiv zato, ker je prav nenavadno, da nekdo, ki je sicer intelektualec in ima doktorat, zavestno manipulira z ljudmi zaradi svojih egoističnih potreb. Občutek krivde, ki bi se mogoče ob tem pojavil, pa zaščiti z zidom izgovora, češ, saj delam znanstveni eksperiment kako se ljudje obnašajo v določeni situaciji. Ne vidi pa, da je v tem eksperimentu še kako viden tudi njegov značaj, ki to “znanost” še kako kontaminira. Zanimivo ga je opazovati, kako nikakor ne more sprejeti, kljub “intelektualni širini”, da Salome ni njegov moški rival. Salome je ravno tisto, kar Artur ni. Spontana in direktna, brez opazovalnih “znanstvenih” kamer, ki jih ima v glavi Artur, ki so seveda uperjene le na druge.

Ker pa moraš v življenju biti do vsake stvari vsaj minimalno zadržan, sicer si vernik tega ali onega, sem nekoliko zadržan tudi do Salome. Lahko bi nekoliko popravila slovenščino, čeprav se njeni jezikovni “hibridi” na trenutek zazdijo celo simpatični. Začuda v Kmetiji manj uporablja tudi tisti umetni smeh s katerim ponavadi pred TV kamerami maši določene situacije, ko pove kakšno totalno neumnost ter tako gledalcu preusmeri pozornost od lastne, pravkar izrečene slaboumnosti na zvočno kuliso svojega groznega krohota.

Upam, da se z Arturjem ne bosta pobila med seboj. V njuni bitki navijam za Salome, oooouuuuujeee .

Tečaj bonsajistov začetnikov

Bonsaji so mi bili vedno všeč. Vsakič vzbudijo mojo pozornost. Imeti doma na vrtu v posodi pomanjšano drevo, ki bo popolnoma enako kot pravo, več metrsko, in zanj skrbeti, ono pa bi vsak moj pogled nanj, nagradilo s s svojo lepoto, je misel, ki me vedno poživi.

Včeraj sem se udeležil tečaja za začetnike. Res je sicer, da bonsaje občudujem že od svoje pubertete naprej in bi lahko že zdavnaj kaj ukrenil v tej smeri. Ampak bolje je tudi zdaj, kot nikoli.

Bilo nas je skupaj 12. Križe pri Tržiču, pod Kriško planino v hladni dvorani.  Vsak je s pomočjo žreba dobil neoblikovano drevesce iz drevesnice.  Moje izžrebano drevo je bilo največje in najbolj košato. Cipresa. Potihoma sem si želel ravno njo. Škoda, da tako tudi ne zadenem sedmice, ki si jo tudi vedno potihoma želim in seveda vplačam listek. Ja vem, verjetnostni izračuni itd.

Po uvodnem predavanju je sledilo 6 ur obrezovanja, žičkanja in oblikovanja vej ob pomoči treh mentorjev. Ure so minile kot bi trenil. Najbolj težavno je doseči čim bolj naravno obliko drevesa in pravilno ožičiti veje, tako, da te tudi ostanejo v željeni poziciji, ne da bi silile nazaj v prvotni položaj. Od slednjega me še danes bolijo prsti. Na koncu so vsi že končali, jaz pa sem še vedno vihtel roke in zvijal prste po občutljivem vejevju. Porabil sem skoraj toliko žice, kot vsi skupaj.  Dobil sem pomoč in kmalu smo končne rezultate le lahko postavili skupaj na ogled za fotkanje. Imam sicer občutek, da bi lahko še bolj izpopolnil obliko svoje ciprese ampak za to ni bilo več časa.

Le še nekaj malega opreme potrebujem in lahko se odpravim po drevesnicah na lov za nov primerek, saj je le sedaj in v začetku pomladi pravi čas za oblikovanje. Malo čutim celo treme .