Domišljija in prazniki

Delavstvo nekaj pomeni v tej družbi in si zato zasluži več kot en dan praznikov na leto. Verniki v leteče špagete, vampirje, volkodlake, leteče babnice in podobne nadnaravnosti pa naj verjamejo v kar hočejo znotraj svojih domov in nimajo pravice svojo vero razglašati za državni pomen, kot da bi se njihovo zombificirano stanje povzročeno s strani te ali one organizirane religije, ticalo kogarkoli. Prazniki morajo imeti oprijemljive ne pa domišljijske značaje.

Torej pustite drugi maj in drugi januar, odpravite pa Marijino aviacijo in rojstva brez seksa spočetih in po smrti živih. Če ze moramo pristajati na odprave prostih dni. Vem, farška zalega, ki si lasti točno to domišljijsko licenco, bo rekla, da moramo imeti tudi pri nas ta dva praznika, ker jih imajo tudi drugje po Evropi. Zelo radi namreč dobljene bitke v eni državi prikazujejo kot vzorčni primer za dosego istega v drugi, sicer je s to državo nekaj “hudo narobe”. Piše se 21. stoletje in počasi bi že bil čas, da nas začne srečavati razum, vsaj na področju otroških bolezni človeštva, religij, če nas že drugje je more. Povsem nedostojno, celo žaljivo je, da imamo religijski praznik točno določene domišljije (čeprav je ta brezmejna), z izgovorom, da se je razširila na milijone ali celo milijarde. Ne glede na številko okuženih, bo domišljija vedno to kar je. Domišljija.

About these ads