Zaprt Vegedrom

Prav slabe volje sem bil, ko sem se danes ustavil pred vrati Vegedroma, kjer me je dočakal napis, da se z novembrom restavracija zapira. Edina prava vegetarijanska restavracija v Ljubljani je zaprla svoja vrata.

Presenečenje je takoj zamenjala jeza; mentalno povprečje slovenske prehranjevalske “šnicl” logike je pokopalo nekaj, kar mi je bilo všeč. Razen, če ni v ozadju kak lastniški spor. Vendar, v zadnjih dveh mesecih sem dejansko opazil, da je bilo obiska bolj malo, tako, da bo verjetno razlog kar tisti prvi; razrast mesojedcev in posledično manjše zanimanje.

V padalpju Slovenije in majhnosti njenega trga je pač tako, da je vsakodnevno basanje z mesom ali pizzami prej pravilo kot izjema. Še ne vem kako zakotna picerija pri nas lahko preživi. Ljudje so navajeni enih in istih okusov in niso prav nič nagnjeni k okušanju novega, saj bo tako ali tako zanič. Pravzaprav je zgolj meso hrana, vse ostalo pa dodatek. Očitno je še vedno prepoceni. Prepričan sem, da si večina Slovencev sploh ne predstavlja, da je mogoče kaj skuhati brez mesa. Že ljudje, ki se držimo načela, da je potrebno meso jesti enkrat do maksimalno dvakrat tedensko, smo neke vrste izdajalci in imamo probleme z izbiro sicer uniformirane ponudbe.

Kar srh me spreleti, ko vidim ponudbo vegetarijanske hrane po restavracijah v večjih shoping centrih, ki jo seveda določajo zaposleni mesojedci po logiki najmanjšega stroška. Ni leče, soje, čičerike, stročnic, rotija, parate, curry-ja, čilija.  Je pa zato ocvrt sir, pomfri in tatarska omaka. Kot bi se norčevali iz zdrave pameti.  Enako me moti, ko določene specializirane restavracije, ki sicer ponujajo dobro hrano, iz svoje ponudbe napleteničijo ne vem kakšno ideologijo, ki se na koncu seveda kaže le v nerazumno visokih cenah.

Smisel vegetarijanstva? Nikakor ne v kritiziranju krvoločnosti mesne industrije in hormonsko-antibiotičnega, ekspresnega vzgajanja živali, ki kot po tekočem traku brutalno končajo na krožnikih. Ta vidik sem že prerastel. To naj bo problem tistih, ki tako hrano konzumirajo vsak dan. Smisel vidim v možnosti dodatne izbire in drugačnih okusov pri prehranjevanju. Če so pašte, pizze, krompir in tako ali drugače poimenovani kosi mrhovine vse, kar bom v življenju vlačil po ustih in prebavljal, potem se dejansko lahko smilim samemu sebi.

Kje si bom zdaj lahko periodično privoščil indijsko hrano iz posodic oz. thali po nekih razumnih cenah? Sicer je še ena indijska restavracija v Ljubljani ampak so tam cene nesramno visoke zaradi omenjene ideologije. Ko ti ponudijo svojo hrano v nekakšnih afnastih krožnikih, kjer je pomembnejši izgled kot funkcionalnost, mislijo, da so ti ponudili kar suho zlato. Dvomim, da tako jedo ljudje v Indiji. Sploh tista večina, ki se rojeva, živi in umira na ulicah.

Nič, nakup primerne knjige, sestavin ter zavihati rokave in spremeniti navade v taki smeri, da bo vključena tudi samopriprava hrane. Uh, težka bo! Mogoče bi bilo lažje kupiti letalsko karto in jo ucvreti v Indijo za nekaj časa in zraven preizkusiti tudi druge čute