Ulični umetniki

Zadnjič sem se znašel v Maxiju, natančneje v samopostrežni restavraciji, kjer so primat glavnih obiskovalcev z oktobrom, spet prevzeli slovenski študentje. Tako grem tja raje kasneje in prepustim prednost lačni mladini, da se drenja in “izdrenja” preden pridem sam.

Med popihavanjem vroče jote, je mojo pozornost vzbudil nek temnopolti fant, ki je vstopil v jedilnico. Suh, visok, jakna izpranih barv, na glavi kapa v roki pa kitara. Namesto, da bi se namenil nabrati hrane, se je vsedel in iz žepa izvlekel bel kruh, zavit v papirno vrečko. Odstranil je sredico in jo zavil nazaj v papir, posolil notranjost skorje in začel jesti. In tako je žulil in žulil tisti kruh, ga kar naprej dosoljeval in opazoval okolico okoli sebe, kjer so se po krožnikih študentov razkazovali “šnicli”, perutničke, ribe, razna zelenjava itd. Ko je pojedel je še preštel koliko drobiža mu je ostalo in vstal, kot bi bil ne vem kako sit ter odšel.

Stavit bi šel, da je bil ulični pevec. In res, kmalu sem ga videl, kako brenka in poje, sploh ne slabo, na svojo kitaro na Čopovi. Nabirka je bila skoraj prazna. Ni čudno, da si več kot suhega kruha ne more privoščiti. Škoda, ker v Sloveniji bolj ne cenimo takih ljudi. Konec koncev gre za umetnike, ki zaradi revščine nimajo pogojev za večjo samorealizacijo. Vprašanje, le koliko nekega človeškega talenta uniči revščina, je odmevalo v moji glavi, ko sem ga poslušal in mu vrgel nekaj evrov v nabirko.