Ulični umetniki
Zadnjič sem se znašel v Maxiju, natančneje v samopostrežni restavraciji, kjer so primat glavnih obiskovalcev z oktobrom, spet prevzeli slovenski študentje. Tako grem tja raje kasneje in prepustim prednost lačni mladini, da se drenja in “izdrenja” preden pridem sam.
Med popihavanjem vroče jote, je mojo pozornost vzbudil nek temnopolti fant, ki je vstopil v jedilnico. Suh, visok, jakna izpranih barv, na glavi kapa v roki pa kitara. Namesto, da bi se namenil nabrati hrane, se je vsedel in iz žepa izvlekel bel kruh, zavit v papirno vrečko. Odstranil je sredico in jo zavil nazaj v papir, posolil notranjost skorje in začel jesti. In tako je žulil in žulil tisti kruh, ga kar naprej dosoljeval in opazoval okolico okoli sebe, kjer so se po krožnikih študentov razkazovali “šnicli”, perutničke, ribe, razna zelenjava itd. Ko je pojedel je še preštel koliko drobiža mu je ostalo in vstal, kot bi bil ne vem kako sit ter odšel.
Stavit bi šel, da je bil ulični pevec. In res, kmalu sem ga videl, kako brenka in poje, sploh ne slabo, na svojo kitaro na Čopovi. Nabirka je bila skoraj prazna. Ni čudno, da si več kot suhega kruha ne more privoščiti. Škoda, ker v Sloveniji bolj ne cenimo takih ljudi. Konec koncev gre za umetnike, ki zaradi revščine nimajo pogojev za večjo samorealizacijo. Vprašanje, le koliko nekega človeškega talenta uniči revščina, je odmevalo v moji glavi, ko sem ga poslušal in mu vrgel nekaj evrov v nabirko.
3 Komentarjev »
Komentiraj
-
Archives
- december 2009 (6)
- november 2009 (9)
- oktober 2009 (5)
- september 2009 (2)
- avgust 2009 (2)
- julij 2009 (9)
- junij 2009 (9)
- maj 2009 (4)
- april 2009 (9)
- marec 2009 (13)
- januar 2009 (9)
- december 2008 (12)
-
Kategorije
-
RSS
Entries RSS
Komentarji RSS
Uspeti v umetnosti je težje kot v drugih dejavnostih, govorim za tujino, ker ima Slovenija zaradi vmešavanja države povsem deformiran trg in se imajo v njej najbolje podpovprečni umetniki, ki so tako ali drugače na davkoplačevalskem denatju. V tujini pa moraš imeti izjemno ustvarjalno izraznost in poslovno žilico. Povprečnih umetnikov dobiš po svetu ducat za groš, kolikor je njihova realna tržna vrednost.
@bf:
Imeti ustvarjalno žilico in hkrati tudi poslovno, pomeni, da bodo vsi tisti umetniki, ki slednje nimajo a imajo vseeno velik umetniški potencial, takoj odpadli, kar pomeni tudi manjši izplen za človeštvo.
Tako je v vsakem poslu. Zato je umetnost težja, ker drugje je potrebna večinoma samo poslovna žilica, tudi pa še ustvarjalni talent, ki pomeni preklop na čisto drugačen način delovanja možganov.
Sicer obstajajo triki, kako izstopiti iz povprečja, a jih ne poznajo vsi. Tale je očitno en podpovprečen muzikant, mejo igorance mimoidočih bi prebil, če bi igral in pel obrnjen na glavo, ali gol, ali oblečen v plišastega zajca.
Dodati bi moral en nenavaden ali celo bizaren element svojemu nastopu. Idej na to temo je lahko neskončno.