Zimski Viševnik

Viševnik je eden izmed najbolj obiskanih dvatisočakov v zimskem času. To se je dokazalo tudi včeraj, ko sem ga obiskal. Že tretjič v svoji hribolazniški “karieri” in prvič v zimskem času.

Rudno polje je bilo polno oboževalcev zimskih radosti. Smučarji, tekači, borderji in mi, planinci. Vsi smo se veselili lepega, zimskega sončnega dneva.

Ob smučišču smo začeli z vzponom. Medtem, ko je sidro smučarje lagodno vleklo v strmino, smo planinci počasi, korak za korakom, grizli vanjo. Zaradi temperaturne inverzije, se je z višino dvigovala temperatura. Tudi nam. Brez problemov bi premagoval strmino v kratkih rokavih.
Dve uri hoje v strmi breg in “skok” od 1350 metrov, kjer je bilo parkirišče do 2050, kolikor znaša višina Viševnika, nas je dodobra preznojila. Pot je bila cel čas dobro shojena, niti dereze pri vzponu niso bile potrebne.

In na vrhu seveda prečudovit razgled na okolišnje hribe, izrazito obložene s snežno odejo. Triglav je bil na dosegu roke. Ljudi je bilo veliko. Sproščeni pogovori so se kar vrstili. Sploh hecanje na temo moje napihljive blazinice, ki mi je služila kot “podritnik”.
Nekateri so uživali v bordanju. Prav užitek jih je bilo gledati, kako se pogumno spuščajo po strmini, drugi so si privoščili turno smučanje.

Tudi mi smo imelii dokaj zanimiv spust. Opremljeni z gamašami, smo se spustili po dolgem in strmem bregu, po neprehojeni poti in snegu, ki se ni udiral globje od kolen. V eni uri smo že hodili nad Konjščico. Pogled na hiške, obložene s kupi snega in igro senc popoldanskega sonca, je bil prav idiličen.

Pozno popoldne smo prišli nazaj na Rudno polje. Temperatura je takoj po zahodu sonca padla na -11 stopinj. Kot bi nekdo ugasnil pečko. Pogreli smo se z borovničkami in kuhanim vinom v topli sobici “Pri Jurčku” in se zadovoljni vrnili domov. Po hribovskih turah se vedno počutim izpolnjenega.