Spet ta nesrečna ljubljanska džamija

Že velikokrat sem napisal, kaj si mislim o monoteističnih religijah. Torej, še enkrat na kratko: idealno sredstvo poneumljanja, kontroliranja in duhovnega pohabljanja.

Pri nas je bil pojem verska svoboda, po zgledih iz tujine in s pomočjo določenih interesnih skupin, vrinjen v javno sfero kot zelo pomemben element, ki se tolmači tako zavzeto, da bi ga lahko primerjali s privatno lastnino ali celo nedotakljivostjo življenja. Verska svoboda pravzaprav pomeni, da imate pravico verjeti v trupla na razpelih, žensko, ki nekje leta po vesolju, vrtne palčke, Božička ali Dedka Mraza, zobne miške ali, če pomislim na Janeza Janšo, leteče slone, pa vas nihče ne sme zaradi teh prepričanj kakorkoli zakonsko preganjati. Torej, imate popolno svobodo pri svojih fantazijah. Sicer se potem pojavi vprašanje, kje je meja med versko svobodo in zdravniki, ki nekomu postavijo recimo diagnozo shizofrenije in ga zaprejo v temu primerne institucije, ampak o tem mogoče kdaj drugič.

Kljub gorečim ljubiteljem verske svobode, ki so “zgolj naključno” iz katoliških vrst, pri nas obstajajo religije, ki se jim onemogoča uveljavaljati njena osnovna načela. Ker je ta prostor ideološko že markiran z institucionaliziranim katoliškim urinom, so vse ostale religije, ki lahko pomenijo določeno stopnjo konkurence, tretirane podtalno sovražno. Biblijski citat iz Stare zaveze zelo dobro opisuje, kako se je potrebno obnašati, ko trčimo ob druge religije: podrite njihove oltarje, razbijte spomenike in posekajte njihove svete kole. No, tokrat je zgodba ravno obratna. Druga religija je trčila ob primarno, zmagovalno in zahteva lasten oltar za svoj izplen duš.

Opazujem in poslušam vse te duhovne opeharjence, ki hitijo razlagati, zakaj ne smemo pri nas dovoliti mošeje. Od zamer, ki so se prenašale od generacije do generacije in se vlečejo iz časov turških osvajanj, do danes bolj aktualnega islamskega terorizma. Zanimiv je naš samooklicani, plemeniti možakar z nič kaj plemenitim obolenjem, narcizmom, ki ga je unikatno vpel v nacionalizem, Zmago Jelinčič. Rad pokritizira katoliško cerkev ampak se je vseeno tokrat postavil v prvo vrsto, ko jo je potrebno braniti. S TV zaslonov nas podučuje o recipročnosti religijskih objektov pri nas in v islamskem svetu. S tem nas pravzaprav žali. Ateiste še najbolj, saj sporoča svetu, da se v Sloveniji radi primerjamo s standardi nekih zatohlih držav, kjer vladajo pobesnele sile prevladujoče religije, ki si je polastila funkcijo države ter ne pusti drugim, da bi uveljavljali svoja prepričanja. Kljub kritikam, sem krščanstvu nadvse hvaležen, da je v zadnjih stoletjih le priznalo, da je izgubilo bitko pri stegovanju rok po državi, kar pa za države, kjer prevladuje islam, niti približno ne bi mogel reči. Napredek od časov srednjega veka do danes, je na Zahodu vseeno viden, kljub očitnemu diskurzu prisesavanja na državni proračun.

Zmagi predlagam še obisk papeža. Tam naj se mu pohvali s svojimi podvigi. Kdo ve, mogoče se je pa zdaj odločil po smrti postati svetnik. Dvomim, da taki nazivi niso izziv za njegov ego.

Če v islamskem svetu ne dovolijo gradenj verskih objektov zmagovalne religije, to še ne pomeni, da moramo početi enako. Meni osebno bi sicer ustrezalo, da se ne gradijo stavbe organiziranih, ekstravertiranih religij, vendar pa ne morem biti pomirjen, ko preberem podatek, da imamo 3000 cerkva in da 50.000 ljudi, ki so okuženi z neko drugo religijo, ne morejo imeti svojega prostora, kjer bi se predajali svoji bolezni. Če je to dovoljeno katoliškim bolnikom celo na 3000 mestih, kamor hodijo po zasužnjevalske infuzije, ne vidim nobenega razloga, zakaj istega ne omogočiti tudi ostalim obolelim.
Poleg Zmage, ki oporeka izgradnji islamskega infuzijskega centra, je vlogo hudičevega odvetnika prevzel tudi možakar iz Liste za čisto pitno vodo, Mihael Jar(a)c in zagrozil, da bo organiziral vse potrebno za vsedržavni referendum, ker ga moti lokacija, višina minareta, skratka vse, kar se tiče te nesrečne mošeje, trna v mesu. Škoda, ker se omenjeni z isto vnemo ne bori prav tako za pitno vodo, ki tudi v Sloveniji zaradi intenzivnega in nespametnega načina kmetovanja počasi postaja privilegij preteklosti. Referendum za obvezno šolanje kmetov pri uporabi pesticidov ali okoljske osveščenosti, bi bil veliko bolj v domeni tistega za kar se prodaja javnosti.

Kljub vsemu upam, da v Sloveniji ne bo prevladala “pamet”, ki jo trosita omenjena in tako zastrupljata speče vernike zmagovalne religije. Ti namreč ne potrebujejo veliko, da zaslišijo Pavlov zvonček, ki jim bo namesto refleksa slinjenja po hrani povzročil slinjenje po rekrutaciji. Da jih je RKC s ponavljajočimi iniciacijskimi obredi pripravila v zdresirano soldatesko, niti najmanj ne dvomim.

Dve leti sta že mimo

Ja, kdo bi rekel, da blogam že 2. leti. Tu in tam se mi pojavi kriza, da bi nehal s pisanjem, potem pa kar naenkrat začutim, da bi ga kmalu začel pogrešati. Kadar nisem prepričan, kdaj se je kaj pomembnejšega zgodilo, pomislim, če sem to objavil na blogu in pobrskam po iskalniku.

Vsak bloger ima v sebi vsaj en kanček ekstravertiranosti oz. želje po izkazovanju nekega dela svoje notranjosti. Nočem nikogar preveč zanimati pa vendar si tudi moja malenkost drzne nekje v ozadju spuščati tanke piske obstoja. Ko ocenim, da sem napisal dober spot, se prekrasno počutim.

Obisk se mi je ustalil na 250 do 500 unikatnih klikov dnevno glede na pogostost objavljanja novih postov. Obiskovalci me največkrat najdejo preko spleta, ko iščejo informacije o potovanjih. Tako se obisk bloga poveča tudi v času sezon, ki se tičejo potovanj na destinacije o katerih sem pisal. Drugi obiskovalci pa me najdejo tudi po drugem sklopu mojega bloga, političnih in ateističnih onanijah.

Upam na še več let branja. Kot se spodobi, sem tudi ob tej obletnici spremenil videz. Všečen ali ne.