Težko je biti fin

Gre za naslov bosanskega filma, ki sem si ga danes ogledal v Dvoru.

Film je prava popestritev. Zgodba o taksistu, ki je, hočeš nočeš, porinjen v svet kriminala, ki se je v vsej svoji dramatičnosti razširil v Sarajevu po travmi vojne, je polna optimizma. Stavi na človeka, kot unikatno bitje, ki zna celo v brezizhodnih okoliščinah ostati poln želja po lepšem svetu okoli sebe. Glavni junak s katerim se življenje zelo resno poigra in spravi v zelo težke preizkušnje, skuša vsaj delček naivnega idealizma spraviti na plano.

Film na inteligenten način pokaže bosansko realnost in jo oplemeniti z legendarnim smislom teh prostorov za humor.  Tudi s tem filmom smo dobili dokaz, da je Bosna še vedno zlata jama izjemnosti balkanskega humorja. Za razliko od srbskih filmov nastalih v času Miloševičevega režima, kjer je “streljačina” in “ubijačina” nekaj tako vsakdanjega kot vzhod in zahod sonca, nam “težko je biti fin” sporoča, da na Balkanu ni vedno vse dokončno slabo ampak da v njem vseeno obstajajo žlahtni posamezniki, ki si želijo drugačnega, boljšega vsakdana kot ga diktira okolica. Več kot jih bo, lepše bo za vse.

Film je tudi predlagan za prestižno nagrado Oskar v tujejezični kategoriji.