Le kaj nam je Rupla spet treba

Vse vleče za nos, vsi v državi se pogovarjamo le o njemu.  Le kako mu je spet uspelo?

Razočaran sem nad predsednikom države. Namesto, da bi rekel, da ne želi imenovati Rupla za veleposlanika na Dunaju, ker ga preprosto ne mara ne on, ne večji del Slovencev, smo poslušali njegovo medlo diplomatsko izmotavanje o nezaupanju.

Razočaran in jezen sem na Pahorja, ker je poskrbel, da bomo Rupla spet gledali na TV ekranih.  Brezhrbteničar nam sporoča, da je zvezdi stalnici ponudil (prav nič ne dvomim) dobro plačano službo, ker bo s svojih listkov klical tuje diplomante in Sloveniji prinašal koristi. Naj si s tistim listkom nekaj obriše. Naj mene zaposli, si priskrbim enak listek in gospodom diplomantom na drugi strani žice razložim, da imamo v Sloveniji vsake 4 leta volitve in menjavo oblasti.
Res nisem Pahorja volili zato, da bom še naslednja 4 leta gledal samodržca in politično prostitutko (rek, da je politika kurba, pri Ruplu dobi oprijemljivo obliko), kako se mi smeji v brk s TV ekranov. Za njim pa vidim še fantazmo Marjetice, našo malomeščansko divo, omikano, velecenjeno gospo višjega družbenega sloja, damo s klobukom in kronski dokaz, da humoristična nadaljevanka “Keeping up Appearances” ni zgolj karikirana fantazija BBC- jevih scenaristov.

Vse bolj neugodno mi sploh postaja prižigati televizijo. Zavidam tistim, ki uspejo svoje “televizijske potrebe” zadovoljiti z mehiškimi žajfnicami.

Predvidevam, da ta poteza brezhrbteničarja ni zadnje presenečenje. Mogoče še Janšo pokliče za posebnega svetovalca pri vojaških zadevah, Grimsa za svoj PR.

Jezen sem. Vem, to škodi moji lepoti. Janša nam je podtaknil trojanskega konja. Vonj po njemu s Pahorjem živi še naprej.

Ratitovec

Fotke so nastale v soboto.
Čez noč se je precej ohladilo, v višinah tudi za 15 stopinj. Ikarus, ki vedno ve, kam jo je dobro mahniti ob lepem vremenu, je predlagal Ratitovec. Sicer sem že slišal zanj, vendar nisem vedel kje je to. Nek hrib pač nekje tam za Škofja Loko. Pa tudi Železniki, sem zvedel kasneje. Ustavili in parkirali smo se pri hrupni cerkvi v vasici Prtovče na 1011 metrih nad morjem. Okolica je bila posejana s hribi in vasicami. Od vrha Ratitovca vodita dve poti. Pot je dobro označena.
Pot smo nadaljevali po gozdu, ki je bil z višino vse bolj nizek in redek. Čez uro smo prišli do prevala Povden.
Kmalu se je v višini pojavila lepa slika golih sten, ki jih je dodatno povdarjal še novo zapadli sneg. Zaradi vetrovne noči in dežja, ki je potem prešel v sneg, so se pred nami pojavljala drevesa, ujeta v spihan led in sneg. Zgledalo je prav navdušujoče. Čeprav je bilo z višino vse bolj hladneje, sem kljub zelo premraženim rokam, vsakič na novo segel v žep in slikal vse te podobe. Na vrhu nas je pričakala koča, ki je odprta tudi v zimskem času. Na samem vrhu na 1667 metrih je bilo prav težko dolgo zdržati, saj je močno in mrzlo pihalo, termometer pa je kazal “prijetnih” -8 stopinj Celzija.

Borovničke, enolončnice in koča, poimenovana po Janezu Evangelistu Kreku, so nam spet vrnili prepotrebno toploto. Ker je Ratitovec zelo obiskan hrib tudi pozimi, je koča ob vikendih odprta celotno sezono. Razgled so ponekod zakrivale snežne plohe. Vseeno pa seje videla Selška dolina, Ljubljanska kotlina, Kamniško-Savinjske alpe, Triglav, del Bohinjskih gora…No, skoraj pol Slovenije glede na to, kako velika je.

Kava in cigaret

“Sočasno uživanje kave in kajenje za skoraj polovico zmanjša verjetnost starostne demence”
Moje finance, november 2008

No, tako nekako zgleda, ko se zdravstvenih dognanj loti časopis, ki prodaja ekonomijo kot znanost. Žal niso navedli vira od kje so se dokopali do te “resnice”, ki se je ne bi upali zapisati niti v najbolj uveljavljenih zdravstvenih revijah.

Ne morem verjeti, da sem dejansko naročen na ta časopis. Imajo zelo močan in agresiven prodajni suport in so namazani z vsemi mažami, ko vas prepričujejo, da postanete njihov naročnik. Mene so dobili v “svoje kremplje”, ko sem ob neki priložnosti zmagal v njihovi virtualni borzni igri in sem za nagrado prejel nekaj naslednjih mesecev časopisa zastonj.

Kaj, ko bi se res držali le denarja? Ob takih izjavah me prsti močno srbijo, da bi jih poklical in odpovedal naročnino.

In, če sem že pri kadilcih…Ma, prav z užitkom jih opazujem v teh mrzlih dneh, kako izgubljajo zadnje zaloge lastne toplote za vlečenje cigaretov pred lokali. Začuda so letos nekako sprejeli, da jih družba končno postavi tja, kamor spadajo, torej pred vrata. Tudi razni “Esmeralda” lastniki in najemniki lokalov, ki so podžigali “pravice kadilcev” in živeli na račun nikotinsko-kofeinskih odvisnežev, so se le umirili in ne zganjajo več hrupa z absurdnim argumentom o škodljivosti kajenja na mrazu.

Sarah pred klavnico

Je kriva jeza, ker je izgubila na volitvah in jo zdaj kaže nad purani? Ali pa so Američani že tako navajeni na McDonalds mašinerijo, da se jim ne zdi nič nenavadnega, ko vidijo kaj takega in sploh nimajo občutka, da je s to sceno karkoli narobe? Mogoče se je Sarah odločila preiti med demokrate in nam s purani simbolično pokazati, kaj je počela republikanska zunanja politika v preteklih osmih letih?
Če pa res hoče biti zgolj provokativna, ji predlagam, da naslednjič posname intervju, kjer se bo v ozadju vrtel seks v živo, ki je za ljudi njenega, čistunskega kova bolj šokanten kot drobljenje glav puranom. Vsaj za mišjo dlako mi bo ljubša.

Hilda Tovšak – primer kulturnega presežka

“600 evrov dobi, pa še bosansko muziko bi poslušal…Saj moramo te Bosance naučit kulture in poskrbet, da niso moteči.
Napisal jim je (avtor okrožnice, op.), da tu živijo ljudje višjega sloja, hotel je povedati, niso taki butci kot vi!”
Hilda Tovšak v Finance. si.

Po medijih že nekaj časa kroži informacija, da se je Vegrad, za katerim stoji naša, kot kaže, kulturna Hilda, poslužil okrožnice, kjer je seznanil delavce v njihovih samskih domovih (pa pustimo zdaj kulturo bivanja v njih), da se nahajajo v kulturnem okolju in da se morajo temu primerno tudi obnašati, saj so v srcu Evrope. Kar, kot kaže iz zgorne izjave, prvenstveno pomeni, da ne smejo poslušati glasbe na glas oz. zganjati hrupa, ki je skoraj določen. Bosanska glasba. Če je kdo od njih na tako vrtoglavo visokem kulturnem nivoju, da celo posluša recimo glasbo, ki prihaja iz ZDA, posebej ne omenja.

O tem so se razpisali tudi po medijih republik bivše Jugoslavije ter še bolj očitno sprožili val vse večjega antislovenstva, ki se od kraje denarja varčevalcem ljubljanske banke in uvedb vinjet, le še bolj in bolj krepi.

In kulture jih torej hoče učiti neka napol pismena, malomeščanska povzpetnica in snobovska kapitalistka brez osebnega kulturnega nivoja ali zgleda. Predlagam ji, da jim da še kakšen dodatek k že tako “visoki plači” in jih pošlji v gledališče. Zakaj pa ne, če jo tako zelo skrbi njihove vzgoja? Celostno učenje kulture z nekim puhoglavim, fašističnim pamfletom bolj kot o njihovem obnašanju, govori o Hildini hitlerjanski preproščini.

Svoje primitivne nagone zaničevanja si kulturni mesija Hilda tolaži v preprostem dejstvu: biti oboževana, ker “ubogim, nekulturnim revežem” daje 600 evrov plače. V resnici pa bi, brez teh ljudi, vrednih le njenega prezira, tenko piskala, saj nihče v Sloveniji ne bi hotel delati za to mizerijo, ki jo ponuja.

Vsem, ki se strinjajo z našim “kulturnim Prešernom” v kikli, sporočam, da se lahko javite v njeni pisarni in podpišejo pogodbo o zaposlitvi. Sem prepričan, da se bo ljubezen do stališč slovenske “volumen” različice pokojnega Haiderja, kmalu nehala. Verjetno že ob prvem dežju ali vetru nekje 20 metrov visoko.

Ah, grem še malo bosansko glasbo poslušat, zvečer me pa tako ali tako čakata še dva Liffe filma, tako, da bo moj kulturološki saldo uravnotežen.

Začel se je Liffe

Eden izmed načinov popestritve teh zoprnih, sivih in temnih dni, je gledanje filmov. Če se nam že nič posebnega ne dogaja pa naj se nam vsaj preko katarz in personifikacij z junaki na filmskih platnih. Mogoče se od nekje celo prikaže nek svež pogled na svet.
Letos sem se prvič (mi je kar nerodno ampak nikoli ni bilo prave družbe) odločil tudi sam pogledati kaj iz ponudbe 19. Liffa. Glede na pestrost izbire, sem kupil karte za 8 filmov. Pa to sploh ni veliko. Neka znanka je kupila kar 24 kart, druga pa 19, he,he..Le kakšno “juho” imaš potem v glavi po konzumiranju take količine filmov v tako kratkem času?
Veliko filmov je že razprodanih.

Izbira: Boy A, Sneg, Vampirska ljubezen, Otto- gayevski zombi, Umetnost negativnega mišljenja, Mamin sinko, Tri opice, Izgubljeni orkester.

Biser dneva

“Ženidba i obitelj nisu neka privatna stvarnost koju svatko za sebe može slobodno oblikovati.”
Josip Bozanić, zagrebški nadškof.

Čakam še na Urana, da se spomni kaj takega in tudi nam poskusi nadeti na glavo uzdo cerkvenega kolektivizma ter nam duhovnike predstavi kot “dobrohotne opazovalce in načrtovalce” naših najbolj nedotakljivih osebnih stvari oz. okoliščin.
Ko že misliš, da te ne morejo več presenetiti…Kako daleč si bodo upali iti?

Barack Obama – iluminatska finta

Nekaj je hotelo, da se je pojavil Barack Obama, ki je poleg biblične priljubljenosti kar tako uspel zbrati tudi pol milijarde dolarjev za svojo kampanjo. Naenkrat se je pojavil od nikoder kot črni Jezus, odrešitelj sveta. Ljudje so se, zaradi osemletne Busheve politične mizerije in trenutne finančne krize, takoj poistovetili z njim in vanj položili vse svoje upanje v boljši svet. Vendar, ne smemo pozabiti nekaj drugeg. Ali si bogate elite lahko privoščijo Obamo po naših predstavah? Višji davki, boljša sociala in pravičnejša razporeditev bogatstva so pojmi, ki ne dišijo nikomur, ki je udobno pozicioniran v samih vrhovih družbe. Je ta vrh tako miroljuben, da bo kljub moči, ki jo ima, mirno gleda, kako bodo imeli z Obamo manj? Nikakor ne.

Logika bogatih ljudi bo vedno enaka in je nadvse preprosta. Torej, ostati na vrhu in storiti vse, da tako tudi ostane v bodoče ter se organizirati z drugimi, ki so v podobnih okoliščinah in si med seboj niso konkurenčni. Tako prej ali slej nastane združbica ljudi z enakimi interesi, ki so pripravljeni storiti prav vse v kreiranju realnosti, da jim ta ne bi nikoli več ušla v smeri, kjer bi sebe videli kot povprečneže ali celo reveže. In ena izmed takih njihovih kreacij je tudi Barack Obama.

Zgleda, da so nas Rothschildi & co spet nategnili. Najprej so oni izbrali oba kandidata in izbor ponudili ljudem. Zelo dobro vedo, da je bolje, da oni ponudijo svoje kandidate, kot da ljudje izberejo nekoga, ki bi znal nagajati njim. Tako ne riskirajo nič. Kljub tako zelo opevani demokraciji, imajo zato v ZDA pravzaprav le dvopartijski sistem, saj je lažje obvladovati dve stranki kot deset. No, še lažje bi bilo imeti samo eno stranko, vendar potem ne bi mogli že na vsaki pasji procesiji ljudem peti pesmice o demokraciji.

Z Obamo nič ne bo drugače. Preprosto ne sme biti drugače. Nekaj svobode pri projektih mu bodo verjetno dali, vendar pa z njimi ne bo smel trčiti ob njihove interese. Po prevzemu oblasti, ki so jo že zdavnaj prevzele najbolj močne interesne skupine, se je grožnja, da bo mogoče res drugače, pripetila samo enkrat. Zato umor neposlušnega Kennedyja, ker je hotel umik iz Vietnama še preden so se zanj odločile določene interesne skupine.
Sistem politične nadvlade interesa nad ljudsko voljo je v ZDA zacementiran že vsaj stoletje in pol in ni ga človeka, ki bi ga lahko kakorkoli ogrozil.

Obamo so nam ponudili zato, da se domači ljudje pomirijo v kritiziranju družbe in dobijo občutek, češ, saj demokracija deluje. V svetu pa želijo doseči, da z Obamo pozabimo na antiamerikanizem. Če je bil Bush njihova nadvse drzna in eksplicitna kreacija s katero so naredili pet korakov naprej, bodo z Obamo tri. Pomembo je le to, da gredo naprej. Obama je tukaj zato, da se kritična masa poleže, saj nočejo tvegati revolucije, ki bi jo lahko povzročil nek novi Bush. Šefi Zahoda so se namreč veliko naučili iz zgodovine.

Obama bo pri iskanju svojih kadrov kakšnega obdržal iz Busheve administracije, nekaj pa jih bo tudi iz Clintonove. Obrambni minister naj bi ostal isti. Pravzaprav čudno, da bo naloge umika vojakov iz Iraka zaupal nekomu, ki jih je še včeraj nameščal.
Vodja kabineta bo Rahm Emanuel. Zanimivo, da “odrešitelja” Obamo ni prav nič zmotilo dejstvo, da je bil Rahmov oče član judovske teroristične organizacije Irgun, ki je po drugi svetovni vojni, še pred formiranjem uradnega Izraela, dvigovala v zrak hotele, nastavljala eksplozive na polnih tržnicah in pobila na stotine Palestincev po vaseh (masaker v vasi Deir Yassin). V Irgunu je bilo veliko judov, ki so kasneje postali pomembni politiki na visokih političnih funkcijah Izraela. Rahm se ni nikoli ogradil od očetovih zločinov.

Barackova silna priljubljenost me moti. Ljudje ga kujejo v zvezde čeprav še ni prav ničesar naredil. Upam, da to ne počnejo samo zato, ker je črn. Namreč, tudi to je rasizem saj kaže na avtomatično priljubljenost nekoga zgolj zaradi barve kože.
Njegova priljubljenost me moti tudi zato, ker pri oboževanih politikih popusti kritičnost presoje. Če smo imeli pri odhajajočem bebčku občutek nemoči, ki nas je prignala do popolne apatije, nas lahko drugi pripelje do stopnje, ko mu bomo verjeli vse. Oboje pa pomeni odklon od prave presoje.

La Palma – pohodniški paradiž sredi Atlantika

Priporočam ogled galerije v Mozzili, saj se stran ob pregledu slik ne nalaga vsakič na novo.

Končno sem se spravil še nakaj napisati o tem otoku, kjer sem se potepal 12 dni v oktobru.

La Palma je eden izmed sedmih otokov kanarskega otočja. Geološko je drugi najmlajši otok, star “le” okoli 2 milijona let. Tako kot njenih ostalih 6 “bratov in sestra”, je tudi La Palma vulkanskega izvora. Ne nosi kar tako imena “la isla bonita” zaradi svojih naravnih lepot. Kljub “tropskemu” imenu, kjer je prva asociacija poležavanje na mivki pod palmo, ima otok le nekaj malega plaž, saj zaradi svoje burne vulkanske preteklosti in strmih klifov, ki se vlečejo po večini njene obalne kilometraže, ni ostalo veliko prostora za tisto, kar najbolj lena vrsta turistov smatra za lepo.

Otok je velik 706 kv. kilometrov, na njem pa živi le okoli 80.000 prebivalcev. Premore le dve turistični naselji, Los Cancajos in Puerto Naos, pa še to je bolj skromno, če ju primerjamo s turistično veliko bolj obleganima kanarskima otokoma, Gran Canario ali Tenerifi.

Glavno mesto Santa Cruz de la Palma ima okoli 20.000 prebivalcev. Mestece, ki leži na vzhodni strani otoka, je nadve simpatično in urejeno. Razpadajočih stavb ali neurejenih fasad praktično nisem opazil. Zelo veliko je hiš z lesenimi balkoni, značilnimi za Kanarske otoke. Kljub temu, da so ulice ozke, so v središču mesta odprte za promet, kar je eden redkih minusov. Mesto je ujeto med visokimi hribi in oceanom. Bival sem v hotelu Maritimo, ob neposredni bližini morja. Pripomb ne bi imel, če se hotel ne bi skoraj vsak večer, ob plimi in butanju visokih valovih, dobesedno tresel. Namreč, pred morjem ga, poleg ostalega dela mesta, ščiti visok valobran, vmes je še cesta, a vseeno so se tresljaji prenašali in stresali hotel. Kakšno noč je bilo kar težko zaspati.

Mesto, ki se po velikosti in pomembnosti lahko kosa s Santa Cruzom je Los Llanos, na zahodni strani. Ponavljam se ampak tudi to mesto je luštno in urejeno. Nekatere hiše imajo na fasadah namesto reklam, kot pri nas, prave umetniške slike. Pravi užitek se je bilo vsesti v lokalček v eni izmed glavnih ulic, si naročiti “zumo naturale de naranja” (naravni pomarančni sok – 2,5 evra) ali pijačo, ki jo pijejo skoraj vsi, seveda kavo “leche-leche” (kondenzirano mleko s plastjo kave in nato še eno plastjo navadnega mleka – 0,6 evra) ter opazovati dogajanje na ulici.

Kot rečemo, je otok prvenstveno namenjen ljubiteljem narave, ki so radi aktivni. Pohodništvo je najpogostejši način preživljanja časa turistov na otoku. Kako tudi ne bi bil, saj je otok poln takšnih ali drugačnih kotičkov, kjer je pravi užitek biti v naravi in jo opazovati. Že takoj ob prihodu na otok se je pametno oglasiti na letališkem info okencu in se založiti z informativnimi zloženkami in kakšno karto. Tudi, če nimate veliko smisla za orientacijo, ni problamov, saj obstajajo društva, ki vsakodnevno organizirajo vodene pohode na različnih delih otoka. Poti so dobro označene in jih je res ogromno. Nakatere ture so lahko dolge tudi več dni.
Najpogostejša tarča turistov je nacionalni park Caldera de Taburiente. Nastala je, ko se je zaradi vulkanskega nalaganja nestabilnega materijala, ki je segal do 3000 metrov visoko, le ta nekega dne sesul v morje. Ostal je impresiven poloborč visokih gora, ki oklepa nepregledno število sotesk. Park je prava pohodniška poslastica, ki v premeru meri 8 kilometrov. Uslužbenci parka so vam vedno pripravljeni pomagat. Možnosti je veliko, najpogostejša pa je, da vzamete taksi na izhodišču parka. V dopoldanskem času se vedno kdo najde tako, da si lahko delite stroške, saj stane vožnja 50 evrov.  Taksi vas zapelje na novo izhodiščno točko, nekaj 100 metrov višje od kjer vas potem čaka več urni spust po soteskah.

Vreme na otoku je izjemno pestro. Ker ga po sredini ločijo visoki hribi, ki v najvišji točki segajo do 2426 metrov (Roque de los Muchachos), je lahko na eni strani deževno, na drugi pa sončno. Ko dežuje pravzaprav le gosto prši in piha. Vsekakor priporočam zahodni del otoka, kjer je vreme lepše in tudi morje je prijetnejše za kopanje. Na splošno pa so temperature zaradi vpliva Atlantika, celo leto kar prijetne, pretirane vročine ni, mraza pa tudi ne. V času mojega obiska so se podnevi gibale do 25 stopinj, ponoči pa niso padle pod 17. Morje je imelo tam nekje od 20 do max. 22 stopinj. Drugače je visoko v hribih, kjer je tri mesece zima z mrzlimi in viharnimi vetrovi. Zapade tudi nekaj snega vendar to ni sneg kot pri nas ampak bolj kot trd, spihan sneg ali led. Po hribih se zelo rade preganjajo meglice, sploh od poznega dopoldneva naprej. Praviloma pa najvišji vrhovi gledajo iz njih. Ravno zaradi časa nastajanja meglic, je na treking primerneje iti v zgodnejših urah.

Vegetacija na otoku je zelo pestra. Na vzhodni in severni strani, kjer je več dežja, prevladujejo bujni gozdovi lovorja in kostanja, na zahodni, južni in višje v hribih pa so obširna rastišča kanarskega bora. Ima zelo velike iglice tako, da so področja, kjer raste, gosto pokrita z njimi. Prav omamno dišijo, sploh, ko po njih posije močno sonce. Višje kot greste, postajajo borovci vse bolj zanimivih oblik.

Domačini v največji meri pridelujejo banane. Na zahodni strani otoka so polja banan skoraj povsod. Celo ob cestah se bohotijo bogati, več kilski, polni šopi, ki se kar ponujajo da bi jih s kakšno mačeto odrezal in odnesel ter počasi jedel vsaj 14 dni.
Je tudi veliko vinske trte. Ker je zelo veliko sonca, je vino slajše in, za moj okus, izvrstno. Opazil sem tudi nasade pomaranč, limon, mandarin, mandljev, manga, avokada. Skratka, raste vse, kar ima rado sonce, sonce in še enkrat sonce. Seveda pa je zalivanje, sploh na zahodni strani otoka, ponekod nujno.

Domačini večinoma ne govorijo angleško. Prevladujejo nemški gostje. Nekaj sem slišal tudi angležev in nizozemcev. Cene so več ali manj primerljive z našimi.

Sposoja avtomobilov je cenejša, če je opravljena predhodno preko interneta. Plačala sva 18 evrov na dan in na koncu ugotovila, da sva ga vzela za prekratek čas. Ko sva hotela najem naknadno podaljšati še za dva dneva, so nama dvignili ceno na 28 evrov.

No, pa še nekaj o plažah. Kot rečeno so bolj redke, vseeno pa se jih nekaj najde. Pesek je temen. Najlepša se mi je zdela v Puerto de Tazacorte. Veliki plaži sta tudi v obeh omenjenih turističnih središčih. Na skrajnem jugu, pod vulkanom Teneguia sta bolj osamljeni plaži Playa del Faro in Playa Nueva. Slednja je nastala ob njegovem izbruhu leta 197. Manjša plaža je v La Salemeri. Karta kaže, da jih je še nekaj, ki jih nisem obiskal.

Na severu otoka prevladujejo strmi, divji klifi. Vendar pa klifi ne pomenijo, da tam kjer so, ni nič. Poleg zanimivega napol puščavskega rastlinskega sveta, se tam skrivajo tudi presenečenja. Pod mestom Tijarafe (pohodniška smer Cueva de la Candelaria), se skriva naselbina, kjer so hiše narejene direktno pod strmim klifom, kot bi bile v jami.

Na jugu La Palme je veliko vulkanov. Pa tudi sicer je na otoku veliko manjših ali večjih vulkanskih kraterjev, ki se jih lahko obišče in pričajo o burni zgodovini, ki je izklesala dragulj sredi Atlantika.

Nekaj mojih ostalih potopisov z La Palme:

Prišel na La Palmo

Potepanje je v polnem razmahu

Čas beži prehitro

Dež, kostanj in plaža

Zadnji dnevi

Koristna povezava:

Natur Trekking

Ko se morje obarva s krvjo

Spodnji posnetki niso za občutljive. Slike so posnete na Ferskih (ovčjih) otokih, med Škotsko in Islandijo, ki spadajo pod dansko krono. Sicer idilični a vsako leto se tam zgodi festival Grindadrap, gladiatorske igre v klanju kljunatih kitov. Gre za inteligentne živali z razvitim družabnim čutom, ki so bližje delfinom kot kitom in ne neke farmske piščance ali prašiče, ki so pravzaprav rejeni za prehrano.

Z motornimi čolni zbegane in panične živali naženejo v kakšnega od zalivov, v plitvino, kjer se potem začne mesarjenje. Nekoč jim je tako početje omogočilo pridobivanje zalog hrane za zimo. Danes pa je to ostal del krvave tradicije. Celo šolarji so na ta dan prosti šolskih obveznosti da lahko gledajo svoje ponosne očete, kako množično sodelujejo v privilegiju klanja. Meso kitov se nato zastonj razdeli. Vse, kar ostane, zgnije na obalah.

V 21. stoletju, času vsesplošne globalizacije, še vedno obstajajo otoki, kjer ljudje mislijo, da jih bo nek starodavni način lova rešil pred lakoto. Celo v Evropski uniji.
Kljub temu, da so ljudje tam daleč od tega, da bi bili lačni in vedo, da so v takem mesu velike koncentracije živega srebra (meso odsvetujejo nosečnicam), je nagon po klanju kot zabavi vseeno preživel. Verjamem, da je na teh, večji del leta oblačnih, hladnih in dolgočasnih otokih, tudi življenje tako. Masaker kitov vsekakor poživi utrip množicam, ki pod kolektivnim diktatom izključijo vsakršen dvom vanj. Ravno nasprotno, ponosni so nad dvigovanjem ostrih nožev in zabadanjem v vroče meso. Svoj nagon po preživetju kažejo v okoliščinah, kjer jim to pravzaprav sploh ne bi bilo potrebno. Podobno kot hišne mačke, ki jih nagon sili k ubijanju, čeprav jih lastniki redno hranijo.

Biti humanist in zaupati v razum človeka, je ob tem popolnoma nepotrebnem, svetopisemskem klanju, relikviji nekih starih časov, res težko. Grindadrap je eden mnogih dokazov, da tudi človek, kljub inteligenci, ni sposoben ločiti razuma od nagona.