Dobrodelni koncerti, moj oče in pogreb

RTVSlo je organizirala dobrodelni koncert “Stopimo skupaj” s katerim so želeli zbrati čim več denarja za stavbo C Onkološkega inštituta v Ljubljani. V oddaji so zbrali skoraj 400.000 evrov. V tem znesku bo tudi mojih skromnih 50. Glede na to, da ima prste zraven tudi Radio Ognjišče, upam, da vse skupaj ne bo poprijelo ideološkega imidža “cerkvenjakarskega dogodka”. Ne bi bilo namreč prvič, da bi si RKC v simbolnem pomenu prilastila največ zaslug za tuje dobrodelje.

POPTV- jev portal 24ur.com je ob tem času raje prenašal dobrodelni koncert v spomin Toše Proeskega. Sem prepričan, da bi se zbralo še več denarja, če bi se dve največji TV postaji pri nas, v bodoče, dogovorili za iste in koordinirane dobrodelne akcije. Ljubitelji filmov bodo že požrli tisti dve uri “spodbujanja motivacije za darovanje”. Dobički televizij, ki bi morale prispevati ves denar od reklamenih blokov v isto vrečo pomoči potrebnih pa tudi ne bi zato ne vem kako trpeli.

“Stopimo skupaj” je pritegnil mojo pozornost. Tudi sam sem imel posredno izkušnjo s to hudo boleznijo zato vem, kakšno katastrofalno stanje je v našem zdravstvu na tem področju. Pričakovati od države, da bo uredila zadeve na področju onkologije na ljudem znosno raven, je na žalost čista utopija. Zelo dobro vemo, kako se preko javnih razpisov razmetava z javnim denarjem ampak ne bom zdaj o tem, saj se danes ne želim jeziti.

Osem let nazaj so očetu diagnosticirali maligni tumor na jetrih, ki je metastaziral v grlo. Ko smo ga peljali v eno izmed stavb onkološkega inštituta, sem imel občutek, da smo ga pripeljali v konjušnico. Kot da bi stopil v časovni stroj, ki bi me zapeljal 100 let nazaj v preteklost ali prestavil nekam v Albanijo. Dolg hodnik, poln čakajočih ljudi na enem koncu, na drugem pa kar postelje z bolniki, kot bi jih nekdo tam pozabil. Srhljiv, kaotičen prizor, ki bolj kot na kruto realnost, spominja na prizore iz psiholoških grozljivk. Kar dušilo me je od negativizma prostora. Najmanjši delci zraka so se spremenili v trikotničke, ki so kar boleli, ko sem jih vdihoval. Kako se je šele oče počutil takrat, ko je videl, kam smo ga pripeljali?

Očetova agonija je trajala pol leta. Hiral nam je vsem pred očmi. Zdravniki niso mogli narediti nič, saj je bilo prepozno tako za obsevanje, kemoterapijo ali operacijo. Rak se je preveč razširil, da bi ga bilo mogoče uničiti. Preprosto ni imelo smisla, saj bi mu zdravljenje odvzelo še tisto malo življenja, ki mu je ostalo. Potrebno mu je bilo zagotoviti le to, da bo čim boljše preživel preostali čas. Občutek, da ne moreš narediti ničesar, je bil zato še toliko hujši.
Mama, ki ima poklicne izkušnje z nego bolnikov, je imela nadvse razumevajočega direktorja, ki ji je po tem, ko je zapravila ves dopust, odobril tudi neplačanega. Pogled, kako neguje vse bolj ugašajočega očeta, se mi bo za vedno zarezal v spomin. Preživljal je strašanske muke, ki smo mu jih na koncu lajšali le še z morfijem. Kljub temu, da smo vsi vedeli, da bo umrl, nas je njegova dejanska smrt vseeno pretresla. Ne vem zakaj, ampak vedno nekje v tebi ostaja kanček upanja, da bo pa mogoče le bolje, čeprav veš, da ne bo. Prekleto, bil je star komaj 48 let.
Njegov odhod ni bil prav nič filmski. Namreč, ravno, ko smo ga nek večer peljali na infuzijo in ga pustili čez noč na kliniki, je umrl. Sam.

Kakšno leto preden so mu diagnosticirali bolezen, me je razjedal občutek, da je z njim nekaj narobe. Kot da bi vedel. Spominjam se, da sem ga cel dan prosil, ma kaj prosil, rotil, naj gre vendar k zdravniku. Ampak, dopovedati kaj takega človeku, ki sploh ni imel nobenega odnosa do zdravnikov, je bila sila težka naloga. K zdravnikom bi ga lahko spravil edino, če bi ga vklenil. Takrat mogoče še ne bi bilo prepozno. Prepričeval me je, da se krasno počuti, čeprav mi je bilo jasno, da nekdo, ki kadi 30 let in da zadnjih 15, vsak dan ali vsaj vsak drugi, popije “litrček vina”, močno tvega razvoj takšnih ali drugačnih bolezni. Na žalost sem imel prav. Nekaj mesecev kasneje si je zlomil nogo, kar je bila posledica zaradi alkoholizma povzročene osteoporoze. Ko je bil zlom vsaj za silo saniran, se je začel pritoževati, da mu nekaj nagaja v grlu. In takrat se je pokazal ves zapitek neosveščenega načina življenja.

Kljub temu, da se pogrebov drži negativni prizvok, bi lahko vseeno rekel, da je bil njegov, na nek bizaren način, lep. Oče je bil kar priljubljen, tako, da je prišlo skoraj 300 ljudi. Najbolj me je pretresel trenutek, ko sem zagledal dedka, njegovega očeta, kako pri svojih 77. po vseh preizkušnjah, ki jih je preživel v življenju (izrazita revščina v mladosti, tragedija 2. sv. vojne, kjer je sodeloval kot partizan in bil dvakrat prestreljen, mizerna pokojnina) še vedno zna spustiti solzo ob slovesu od svojega edinega sina. Upam, da ne bom nikoli izkusil kakšen občutek je pokopavati lastnega otroka.

Očeta sem imel rad in ga bom vedno pogrešal. Čeprav sva bila v moji burni puberteti več na bojni nogi kot ne, me je naučil veliko. Nikoli me ni udaril. Kot razposajenemu mulcu, je bil dovolj le en njegov strog pogled, da sem takoj vedel, kako se moram obnašati. Njegova smrt je bila zelo močna prelomnica v mojem življenju. Nikoli prej nisem razmišljal o njej ampak je to bila kategorija, ki se dogaja drugje, stran od mene in moje družine. Sladka prevara. Naslednji hip je lahko drugače.

Če koga žuli kak evro, ga lahko nakaže na spodnji račun:
Društvo onkoloških bolnikov Slovenije pri Novi Ljubljanski banki št: SI56 0201 4025 7419 340

Na vrsti je La Palma

Od Kanarskih otokov sem bil na Gran Canarii in Tenerifih, zdaj je na vrsti La Palma. Grem 15.10. in se vrnem 27.10.2008. Ker sva s sopotnikom hotela priti čim ceneje, sva pot nekoliko zakomplicirala. Drugače žal ne gre, če si doma v zakotju imenovanem Slovenija. Torej, najprej z avtom do Benetk, kjer se vsedeva na letalo do Madrida. Tam prespiva eno noč v hostlu (že rezervirano za 20 evrov na osebo) in nato naslednji dan spet na letalo do La Palme. Letalska karta (vezan let) je 410 evrov po osebi, 12 dni hotela (nočitev z zajtrkom) pa 300 evrov. Hotel imava rezerviran v glavnem mestu na otoku, Santa Cruz de la Palma.

Ta vulkanski otok je izjemno razgiban in tudi najbolj zelen od ostalih šestih. Je črn, zelen in moder hkrati. Velik je 706 km2 in ima okoli 85.000 prebivalcev. Na najvišji točki seže 2421 metrov visoko. Zelo je postal znan med geologi, ko so se leta 2000 pojavile sporne teorije, da bo del otoka kolapsiral v morje, kar bi povzročilo okoli 90 metrov visok mega cunami, ki bi čez nekaj ur temeljito odplaknil vzhodno obalo ZDA in Karibov. No ja, prav, če že mora, samo ne takrat, ko bom jaz tam

Rentala bova avto, ki so, kot kažejo podatki na netu, po kar sprejemljivih cenah. Ceste naj bi bile v dobrem stanju. Upam, da je tudi kaj planinskih poti, da se lahko čim bolj temeljito zaženeva v raziskovanje.

Skromnost, le kaj bi z njo?

Eden od mojih rednih obiskovalcev bloga, mi je poslal spodnji sliki. Lepo, ne?

Gre za predzadnji model kupe mercedesa S klase, ki v osnovni različici brez dodatkov stane okoli 150.000 evrov. Z dodatno opremo pa tudi čez 200.000. Torej, pregrešno drag lepotec, ki v svojem motorju skriva neverjetnih 500 konjev in pije bencin kot žejna kamela vodo, niti pod razno ni dosegljiv povprečnemu smrtnika. In, kaj mislite kdo naj bi se v njem prevažal? Kak lokalni mafijec, tajkun ali nadvse uspešen podjetnik? Pravzaprav bi lahko rekli da kar vse obenem. Trgovci z dušami.

Fotografije tega lepotca so bile posnete 31.8.2008 v Šenčurju. Tablice kažejo, da gre za lastnino Vatikana, saj imajo papeževi avtomobili oznako CV (Citta del Vaticano) 01 in naprej. No, tokrat ne gre za papeža, saj se ta tisto nedeljo ni mudil v nekem Šenčurju ampak za naš vatikanski ponos, božjega pastirja Franca Rodeta, ki se je tja pripeljal s tem lepotcem.

Skromni kardinal Franc Rode na srečanju verskih voditeljev letos maja v Bruslju, pod vodstvom Janeza Janše, izjavi naslednje:

“Naša zahodna civilizacija in zahodni človek je že nekaj stoletij preveč požrešen. Ta civilizacija, to človeštvo je želelo dobiti vse, tudi tisto, česar v resnici ne potrebuje in mislim, da si moramo prizadevati za zmernejše apetite in se znati omejevati.”

Največja napaka krščanstva je poleg patološkega zaničevanja spolnosti tudi skrajna dvoličnost. Da je lahko tudi dvoličnost bolezen kaže praksa nekaterih duhovnikov, ki so sposobni brez najmanjšega občutka sramu slabo govoriti o nečem, kar pravzaprav sami počnejo oz. prakticirajo. Kot lahko razberemo, zgornja izjava vključuje tudi tistega, ki jo izgovori. Vendar pa so si Vatikan in njegovi predstavniki ugled zgradili ravno na tem, da so, v smislu vzgajanja, z raznoraznih odrov, vedno govorili le drugim. Kaj se res ne bi dalo pripeljati se med ljudi s kakšnim skromnejšim avtomobilom, da vsaj navzven zgleda, da je RKC res tisto za kar se prodaja ljudem? Saj je vseeno, če gre za blef.
Je vatikanska služba, ki skrbi za ugled institucije, zaspala, da dopušča nabavo tako dragih avtomobilov in, kar je še bolj moteče, javno razkazovanje premoženja s strani institucije, ki uradno obsoja nenasiten pohlep sodobnega sveta in povdarja, da je ljubezen do denarja vir vsega zla. Kot kaže so pripravljeni iti s tem žaljivim diskurzom poneumljanja ljudi in dvojne morale tako zelo daleč, da jim je celo lastno udobje bolj pomembno kot cerkvena fasada. Namreč, vedo zelo dobro, da njihovi obrazci manipuliranja z javnostjo uspevajo že 2000 let, zakaj pa ne bi šlo še naprej. Manipulacijski moment, ki ga lahko gradiš na liku Jezusu, je kot kaže brezčasen. Vedo tudi, da je človeška naivnost, ki vse to financira, tako ali tako še bolj neizmerna. Tudi, če bi se njihovi predstavniki peljali s helikopterji ali space shuttli na maše, bodo zvesti verniki vedno kimali in znova in znova odpirali denarnice oz. jim puščali svoje premoženje.