Revolucionarni španski zakon

Na Dnevniku sem zasledil naverjetno novico:

Poslanci španskega parlamenta bodo podprli zakon o pravici šimpanzov do življenja in svobode. To je prvič v zgodovini, da neka nacionalna zakonodaja podeljuje takšno pravico bitjem, ki niso ljudje.

Čeprav sem bil nad Španci velikokrat razočaran (srednjeveški genocid, bikoborbe), lahko vseeno rečem, BRAVO! V času socialistične vlade Zapaterja, iz Španije kar ne nehajo prihajati informacije, ki so daleč od zatohlosti tradicije. Podobno, kot me je navdušila slika noseče španske obrambne ministrice, ki pregleduje četo, me je tudi ta zakon.

O nečem podobnem sem že tudi sam pisal, kjer sem se zalagal, da bi umore nekaterih vrst živali sankcijsko izenačili z umorom človeka.

Krščansko ideologijo, ki postavlja človeka na nivo lastnika živih bitij (zaradi dobrikanja človeku, kot tržni niši), ki naj bi mu zgolj služile, so vsaj v Španiji delno postavili na smetišče. Človeštvo je od nastankov krščanstva že zelo napredovalo ter si v veliko pogledih podredilo naravo. Živali in rastline niso tisti faktor, ki nas globalno ogrožajo ampak je zadeva obrnjena. Mi smo tisti, ki ogrožamo živa bitja na tem planetu. Zato krščanski diskurz, kjer prevladuje diktatura boga (v resnici tistega, ki ga zastopa), moškega šovinizma in človeškega vrstnega egoizma nad živimi bitji, ne sodi več v zdajšnji čas in ga je potrebno za vedno zavreči.
V zakon bi bilo potrebno vključiti še več živali, predvsem vse tiste, ki so ogrožene. Tudi rastline, recimo stara drevesa v mestih bi morala dobiti status polnopravnih prebivalcev.

Tudi človek je vrsta živali. Vendar take vrste, ki zaradi svojega neslutenega razrasta po celotnem planetu ogroža vse druge živali. In ker baje razpolagamo z neko pametjo in zavestjo, ki nam jo je dala evolucija, potem ne vem, zakaj ne bi zaščitili druge živali pred nami samimi. Res je, da je pojmovanje pravic ljudi zaradi razrasta globalizacije in neoliberalizma, že skoraj v domeni utopije a kljub vsemu je španski signal vreden pohvale. Konec koncev sta globalizacija in neolibaralizem človeški pogruntavščini, zato naj sam nosi posledice zanju.

Slovenija, ki jo smatram za precej nazadnjaško državo, verjetno kaj takega ne bo nikoli sprejela. Le kdo se bo odpovedal pečenju polhov, mačo potrebam po lovskih trofejah in podobnim podeželjskim “folklornim” neumnostim? Slovenceljn Janez že ne.