Odpravimo parlament in klasične volitve

Prva asociacija na tak naslov je občutek agitiranja na enostrankarski sistem in komunizem. Drugi pomislek je, da se je tistemu, ki to zapiše, zmešalo, mogoče zgolj provocira. Ostale pomisleke pa prepuščam vsakemu bralcu. Vendar, nič od tega ni!

Kdo nam pravzaprav vlada? Poglejte naše poslance in povejte kateri med njimi je dejansko inteligenten? Alojz Sok, mogoče Zmago Jelinčič Plemeniti (kar težko mi je napisati dodatek “plemeniti”), Marija Pozsonec, Sašo Peče, Anton Drobnič ali Anton Anderlič, če neham z naštevanjem? Dajte no, gre večinoma za funcionalno nepismene ali polpismene, preplačane cvetke, ki edino, kar znajo je, da se ne bojijo kamer ali celo ekshibistično uživajo pred njimi. Pojem inteligentnosti pri politikih je le v njihovih retoričnih sposobnostih.

Verjetno mi ni potrebno posebej razlagati, da vse zakone, ki jih potem ponavadi po politični liniji kot glasovalni stroj, sprejemajo poslanci, pravzaprav napišejo strokovnjaki. Enkrat »desni«, drugič »levi«. In tako iz mandata v mandat, vedno ena in ista pesem. Naši, njihovi, levi, desni…

Slaboumnim otročarijam, ki se vrstijo iz parlamentarnega peskovnika, ni in ni videti konca. Ste opazili, kako se rešujejo afere s podkupovanji vodilnih uradnikov, da ne bi kdo od skorumpirancev izpadel kriv v očeh javnosti (pred sodišči tako ali tako ne bo nikoli)? Tako, da zdajšnja vlada ustanavlja komisije, ki raziskujejo, kaj se je dogajalo pod prejšnjo vlado, opozicija, ki je prej vladala, pa ustanavlja enake komisije z drugimi ljudmi, ki se ukvarjajo s podkupovanji pod zdajšnjo vlado. Se vam to zdi normalno? Ta poneumljajoča predstava namenjena povprečnemu slovenskemu volilcu pravzaprav kaže le eno dejstvo. Vsi so enaki. Zelo radi govorijo o tem, da ste jim dali mandat, očitno tudi za korupcijo s katero si polnijo žepe.

Pojavlja se vprašanje, zakaj ne bi sprejemali zakonov in vodili državne posle kar mi, državljani? Se čutite dovolj usposobljene? Ne podcenjujte lastne inteligence z zgoraj naštetimi in nenaštetimi, ki sedijo v parlamentu. In kako vse to speljati? Z računalniškim programom.

Zaupate svoj denar bankam in uporabljate recimo Klik NLB? Kupujete izdelke preko interneta in vpisujete številke svojih kartic? No, če vse to počnete, potem ne vem, zakaj ne bi mogli sodelovati tudi pri novi obliki koncepta vladanja.

Dočakali smo, da je razvoj interneta doživel izjemne razsežnosti in ponuja nešteto možnosti. Poglejte fenomene SecondLife, FaceBook ali YouTube. Imamo priložnost prvi na svetu in v zgodovini, posredno obliko demokracije spremeniti v neposredno in posrednike dokončno postaviti na njeno smetišče. Imamo priložnost postati pravi državljani od katerih se ne bo več samo pričakovalo, da kot bebci zgolj obkrožujejo imena kandidatov na volilnih lističih ampak da bodo dejanski soudeleženci v kreiranju prihodnosti namesto da bi jo prepuščali lažnivcem. Vsak, ki to hoče, lahko ob minimalnih pogojih takoj sodeluje. Ne potrebuje več kapitala za seboj ali znanih ljudi, ki bi mu botrovali sodelovanje v ustvarjanju države, kar se v zdajšnjih razmerah prej ali slej sprevrže v osebno bogatenje.

Vsak zainteresirani državljan, če bi to hotel in izkazal interes, bi si lahko zagotovil varnostni certifikat in geslo za dostop do portala, kjer bi se oblikovali zakoni. Prej bi še opravil izpite iz razumevanja besedil in podobno, saj, enakost gor ali dol, nismo vsi ljudje enako sposobni dojemati napisano. Končni izplen sodelujočih naj ne bi bil večji kot nekaj tisoč. V nasprotnem bi zaostrili pogoje, dvignili starostni prag itd….

Zaradi resnosti bi nastopali s svojim polnim nazivom in sliko oz. avatarjem. Tudi, če ne bi bilo ne vem kakšnega zanimanja, sem prepričan, da bi nas bilo več tisoč zainteresiranih, ki bi to počeli zastonj. Definitivno pa bi nas bilo več kot 90, kolikor jih sedaj lenobno poseda v parlamentu in nas vsak mesec stanejo milijone.

A da bi ljudje najprej izglasovali odpravo davkov? Prav, naj, vendar, ko bodo začeli crkovati zdravstveni, socialni ali šolski sistem, bolj kot zdaj, ob davkih, sem prepričan, da bo veselje kratkotrajno. Sicer pa se lahko doseže tudi skupni konsenz kaj v tej družbi je nedotakljivo in o čem se ne more glasovati. En tak segment so recimo lahko že omenjeni davki ali človekove pravice. Zaupam v zdravo pamet skupnosti.

Predsednik države bi razpisal mednarodni tender za sestavo programa s predvidenimi roki. Pomagala bi mu Republiška volilna komisija, ki bi preko sredstev javnega obveščanja periodično sporočala v kakšni fazi se projekt nahaja.

Predsednik države bi bil hkrati predsednik vlade, ki bi predlagal ministre, razen, če tega ne bi predhodno naredili državljani sami. Volili bi jih preko medmrežja. Mandata ne bi bilo potrebno omejevati, saj bi uspešnost vlade oz. predsednika in posameznega ministra, merili vsak trenutek. Vsak od njih bi imel določen procent, pod katerega ne sme iti (ob določenem številu glasov), ne da bi bil zamenjan.

Strokovne službe bi, na pobudo državljanov (ob določenem številu podpornikov) ali vlade, pisale zakone in nam jih predstavile v obliki, podobni YouTube spletišču. Podobno bi nastopali tudi državljani pri podajanjih svojih stališč, če bi to hoteli. Sodelujoči bi imeli možnost popravljati besedišče. Vsak popravek bi zahteval glasovanje v nekem časovnem roku in potrebno število glasov za spremembo.

Mislim, da bi bila s predlaganim načinom urejanja družbe, njena levo-desna bipolanosti s časom odpravljena predvsem zaradi manjše karizme oblastnikov. Zaradi širokega spektra sodelujočih, bi na površje prišli sposobni ljudje, ki se zdaj ne pojavljajo nikjer, ker ne marajo vsega tega političnega medijskega blišča.

Da bi kdo vdiral ali zlorabljal sistem? Prav, prej ali slej se vse zve sploh pa ob transparentnosti, ki bi jo tak program nudil. Bomo zamenjali vlado in postavili novo, ki bo znala ustvariti bolj varno mrežo, goljufe med državljani pa prepustili preiskavam notranjega ministrstva, okrepljenega s strokovnjaki.
Če naš Kahrel lahko zmeče proračunske milijarde za NATO in v isti sapi, ironično, govori o tem, kako imajo upokojenci majhne penzije, jih bomo še za varno omrežje. Glede na stopnjo prelivanje denarja v zasebne žepe, se zdi, da je proračun zelo velik. Privoščili bi si najboljše svetovne strokovnjake, ki bi naredili dober in predvsem pregleden program. Cel svet bi bil naš poligon pri izbiri.
A da bi sistem zlorabljala sama vlada? Prav, naj poskusi, če si upa. Sploh pa ob taki preglednosti? Ddvomim. Prej ali slej jo bomo ujeli in zakonsko sankcionirali. Ne pozabite, da so zakoni v naših rokah in da je vlada zaradi nas.

Vsak evro, ki ga država ta trenutek namenja projektnom, bi bil pregledno prikazan komu gre, zakaj, roki za izpeljavo, itd. Vsa podjetja, ki bodo delala za državo in je višina posla večja od nekega zneska, bomo izbrali mi, državljani, neposredno. Imela bodo možnost predstavitve in konkurenčnega boja. Sicer nas še vedno lahko zavedejo, vseeno pa, sem prepričan, manj kot sedaj, ko niti ne vemo, kakšne vse projekte izpeljujejo podjetja za državo in kdo od pajdašev stoji za njimi. Takrat pa bo to zgolj en klik. Ministri bi bili tudi odgovorni za ažuriranje podatkov o stanju projektov na terenu ter trenutno finančno stanje.

Vsa podjetja, ki so v večinski lasti države, bi bila vključena v sistem in državljani bi imeli nadzor nad njihovim poslovanjem in kadrovsko sestavo.

Odpravili bi Državni svet, sodišču kot še eni veji oblasti pa bi prepustil enako definicijo oz. pristojnosti, kot so sedaj.

Da bi vse skupaj stalo, ker ne bi dosegli konsenza? Dvomim, saj bi vsak, ki sodeluje, bil obvezan za oddajo nekega števila glasov (glede na število vseh predlaganih zakonov), tisti, ki preveč odsotopajo od povprečja ali so neaktivni, pa bi bili zamenjani z novimi. Novinarji bi imeli ves čas pogled v dogajanje.

Sodelujoči bi imel na vpogled profile drugega in statistiko, kje vse je glasoval in predlagal. Tako bi program generiral najbolj državotvorne ljudi, ki bi jih lahko predlagali za visoke položaje. Leni naj ne sodelujejo, saj vodenje države ni ravno hec. Zdajšnji parlament in (ne)prisotnosti lenih poslancev, kjer se zazdi, da vodenje države vseeno je hec, nam pač ne more biti za zgled.

Vsako leto bi imeli ljudje možnost vstopanja ali izstopanja iz sistema.

Jaz sem to napisal dokaj na hitro. Vsak začetek je težak. Če bi ideja medmrežne demokracije poprijela širši družbeni kontekst, sem prepričan, da bi bila deležna še boljših predlogov in izboljšav.

Vem, naiven sem. Vendar ne zaradi izpeljave, saj mi nihče ne more dokazati, da se tehnično stvar ne da narediti. Naiven sem, ker bo uradniška elita naredila vse, da ne bi ostala brez “dela” oz. njihove zlate kure, totalitarne strankokracije. Oblasti nam ne bodo predali kar tako, čeprav nam pripada.

Pri odločitvi za ali proti, se je potrebno vprašati, koliko bi bil ta sistem boljši od obstoječega, ki vemo, da je slab. Če ne bi uspel, gremo še vedno lahko nazaj. Če pa uspe, se bomo zapisali v zgodovino kot tvorci nove Magna Karte, le da zdaj z njo ne bi prestrigli peruti monarhom ampak strankam in vsem mogočim birokratom, ki se, tako kot monarhi nekoč, redijo na substanci naroda.