Religija kot odraz duhovne šibkosti

 Kaj se že spet grem, da zapišem tako bogokletni in provokativni naslov? Utegnil bi užaliti vse vernike. To seveda ni moj namen. Preden najbolj militantni del začne vihati nos, da žalim njihova verska čustva, naj si preberejo utemeljitev.

Kdo je duhovno šibek? Tisti, ki ima v svojem življenju postavljene duhovne smernice na sebi lasten način ali nekdo drug, ki si smernice sposodi in jih umesti v svoje življenje ne da bi se vprašal, če mu sploh ustrezajo?

Monoteistične religije učijo duhovnosti po njihovih pojmih. Za dosego tega, nam tudi ponudijo pot. Pot je ponavadi tlakovana le z njihovo asistenco in z zgledi ljudi, pripadnikov take religije, ki jih je zapisala z velikimi črkami. Kreativnost pri osebnem razvoju ni preveč zaželjena, saj mora potekati po določenih pravilih, ki so v svoji obredni obliki pravzaprav povzetki indoktrinacijskih prijemov. Kreativnost duhovščine je lahko kaznovana z izobčenjem. Take religije tudi posredno zahtevajo od nas, da se izrečemo kot njen pripadnik, saj s tem opravičimo obstoj celotne ideologije, ki jo zagovarja. Ni naključje, da se 10 t.i. “božjih zapovedi”, začne s tremi zapovedmi, ki zahtevajo poslušnost religiji in njenim voditeljem. Tudi podatek, da se je duhovnost vedno tesno vezala le na religijo, pove veliko. Nekateri ljudje so začeli na duhovnost gledati ločeno od religije šele v 19. stoletju, vendar pa je tak način poprijel širši družbeni kontekst šele v 20 stoletju z začetki sekularizma.  

Monoteistične religije so ekstravertirane, saj ne vidijo neko absolutno dobro v človeku ampak je fokus preusmerjen v imaginarno bitje, nekje zunaj predstav. Še več, katolištvo uči o izvirnem grehu, kar pomeni, da so ljudje že z rojstvom grešniki, ki potrebujejo njihovo pomoč, da so manj grešni. To je zelo plehek poskus, kako naj religija samo sebe vkalkulira v posameznikovo življenje. Radikalni islam celo ljudi, ki verujejo drugače, imenuje za grešne.

Ljudje v vodeni duhovnosti težje vzpostavijo stik sami s seboj, saj se morajo zgledovati po dejanjih slavnih posameznikov ali knjigah, ki so zapovedane kot svete. Preveliko istovetenje z drugimi nas oropa lastnega bistva. Človek je tisti, ki se mora prilagoditi religiji in ne obratno. Vse to povzroča razkorak neživljenskosti. Večji kot je, večja je stopnja hinavščine in potrebe po kazanju s prstom na neprave ljudi, grešnike.

Ljudje postajajo zaradi staranja z leti vse bolj nostalgični. To je normalen proces, ki izvira iz večje naklonjenosti mladosti, ko je smrt še zelo daleč. Zaradi nezmožnosti podoživljanja časov iz nostalgičnih fantazij, se zdi, da nič ni več tako kot je bilo, vse se slabša, družba moralno in etično propada. Potrebe po nostalgiji se kompenzirajo s konzervatizmom, tradicijo, večjim ali celo nenadnim zanimanjem za ponavadi institucionalizirano vero, ki se z vsemi svojimi indoktrinacijskimi prijemi zazdi kot edini odgovor za preprečitev oz. izboljšanje. Zato je toliko “mamc in atov” v prvih vrstah v povprečni cerkvi. In zato je tudi tako velik odstotek starcev med duhovščino.

Če bi se ljudje duhovno zgrajevali sami, tako, da bi znali pogledati v v svojo notranjost brez vseh tančic samoolepšav in egocentrizma ter si prisluhniti brez prefinjenega vsiljevanja metod institucionaliziranih posrednikov, bi bil svet veliko lepši in odgovornejši. Starši so izjemno pomemben prenosnik informacij in zgledov za duhovni razvoj otrok. Zato je verouk in izpostavljanje otrok raznoraznim obredjem zgolj še ena skrbno izdelana, celovita storitev, ki jo nekdo opravi namesto nas. Ta zamenjava dela bi morala biti na tako pomembnem področju človeškega zavedanja, nedopustna. Vsak od nas je zmožen notranjega razvoja, saj je človeku narava duhovnost vsadila enako kot potrebo po prehranjevanju. Smola je v tem, da lastno angažiranje v duhovnosti zahteva več dela, kot če nam to nekdo servira ali celo opravi namesto nas. (Ne)kvaliteta je temu primerna.

O dveh volkovih

Nekega večera je dedek plemena Cherokee pripovedoval svojemu vnučku o bitki, ki se dogaja znotraj nas.

Rekel je: “Moj vnuk, ta bitka stalno poteka med dvema ‘volkovoma’ znotraj vseh nas.

Eden je Hudoben. Jezen je, nevoščljiv, ljubosumen, žalosten, veliko obžaluje, pohlepen, aroganten, samo pomilujoč, kriv, zamerljiv, ima občutek manjvrednosti, laže, je lažno ponosen, ima občutek večvrednosti in egoističen.

Drugi pa je Dober. Vesel, miren, ljubeč, upajoč, spokojen, usmiljen, prijazen, dobronameren, empatičen, radodaren, resnicoljuben, sočuten in zaupa.”

Vnuček je razmišljal o tem in vprašal dedka:

“Kateri volk pa zmaga?”

Dedek je preprosto odgovoril:

“Tisti, ki ga hraniš.”