Ženska emancipacija je stvar moških

V teh dneh spremljam ameriško demokratsko tekmo med kandidati za predsedniške volitve. Še nekaj časa nazaj je zelo dobro kazalo Hillary Clinton, vendar zadnji dogodki kažejo da tako lahko le ne bo šlo. Razlog težav je predvsem v ženskem volilnem telesu. Ta podatek se mi je zdel prav presenetljiv. Kaj ni čudno, da ženske nočejo glasovati za drugo žensko kljub temu, da se njihovemu spolu prvič v zgodovini nasmiha, da bi zasedel tako pomembno mesto kot je predsednica države. Mislim, da je to več kot dober mobilizacijski trenutek. Vseeno upam, da ji bo uspelo v drugih zveznih državah.
Zanimiv je bil komentar Vlaste Jeseničnik, ki je Clinotonovi zaradi čustev in solz, ki jih je pokazala na enem izmed predvolilnih govorov, očitala utrujenost. Čudno, da to ženska reče drugi ženski, ki naj bi bile že tradicionalno bolj čustvena bitja.

Sam bi glasoval za Hillary že zgolj zaradi zgodovinskega presedana. Res je sicer, da tudi črnec še ni bil predsednik ZDA, vendar so nas učili, da je potrebno dati ženskam prednost, ne? Hm, zmagovalna kombinacija bi bila potem črnka. Poleg tega pa se mi zdi Hillary dober primer ženske s katero bi se lahko istovetile vse tiste ženske, deležne moževih varanj, ki so bile vseeno pripravljene odpustiti. Še več, lahko bi si zaslužila tudi glasove vseh tradicionalistov, ki si pravo žensko, vedno pripravljeno odpuščati, predstavljajo na tak način.
Po nekaterih ameriških forumih sem spremljal komentarje obiskovalcev na to temo in sem bil prav zgrožen na seksističnimi izpadi konzervativcev (čeprav me ameriški križarji vse manj presenečajo), saj so njo obtolževali za moževe cigaretne zabave z Moniko češ, če ni bila sposobna krotiti svojega moža, kako bo vodila državo.

Kakšna ženska bi lahko rekla, da ne vidi razloga, da bi volila drugo žensko zgolj zaradi istega spola. Vendar, če jih vprašaš kateri so potem ti razlogi, vsaj po mojih izkušnjah, večinoma dobiš odgovor, kot so bolje podane misli, karizma, uglajeno nastopanje, simpatičnost. Ker tudi ženske vse to lahko imajo, je jasno da pomemben del volilk raje voli moške zaradi spolnih preferenc pa naj se sliši še ne vem kako grobo.

Vendar, kje pa je tukaj emancipiranost, občutek za drugo žensko v smislu širših družbenih povezav? Prepričan sem, da je to v rokah moških oz. njihove dobre volje, saj se ženske preprosto niso sposobne bolj družbeno uveljaviti ali organizirati. Niti jih kaj takega preveč ne zanima. Žal pa se tudi dogaja, da se pojavijo posamezne kandidatke, ki celo izkoriščajo mobilizacijski trenutek emancipacije za lastne potrebe, če se samo spomnim smelih poizkusov Monike Piberl na zadnjih predsedniških volitvah.

Zgleda, da če je ženska izvoljena, je to ponavadi zato, ker moški protikandidati ne zgledajo preveč simpatično in je zato žensko volilno telo sploh opazilo, da obstaja tudi druga ženska, ki (če!) kandidira. Mogoče so izjema skandinavske države, kjer tudi ženske bolj pogosto kandidirajo.

Vendar, zakaj se pri moških ne javi signal simpatičnosti? Verjetno zato, ker moški in veliko konzervativno vzgojenih žensk pač kandidatkam večinoma ne zaupajo nekaj tako pomembnega kot je vodenje države, kar zasenči vizualni signal. Poleg tega pa pojmovanje moških o tem kakšna je lepa ženska, praviloma sega v njena mlajša leta, ki so veliko premalo, da bi taka oseba kandidirala na volitvah. Pri moških pa tako ali drugače velja pravilo, da so s starostjo vse bolj šarmantni.

Tudi če bi kandidatka poskušala z lepoto nekaj doseči, se seveda lahko v najbolj mačo glavah takoj pojavijo namigovanja, da je kurba. Takšni pač čutijo potrebo po obvladovanju žensk. In če je kakšna pretrd oreh, si to opravičujejo na tak način. Če ženski rečeš, da je kurba, je to izrazita žaljivka, medtem, ko moškim ponavadi rečemo žigoloji, donjuani, dobri ljubimci, skoraj nikoli pa kurbirji.

In ko je ženska izvoljena, se pojavi še večja nevarnost. Lahko prevzame hladne moške vzorce vladanja. Njena ženskost je zgolj zunanja embalaža. In tako je ženska emancipacija spet izigrana s strani samih žensk.

Bolj kot je neka družba konzervativa in obremenjena z ideologijo organiziranih religij, ki so vedno v rokah moških, manj je ženske emancipacije.

Današnji modeli interpretacije islama, so pravi šolski primer, kako zatreti žensko emancipacijo v sami kali. Narediš ji kopico otrok, religijskemu sistemu, ki ti je kot moškemu seveda pisan na kožo, pa prepustiš, da jo zavija celo življenje v posebna oblačila. Vsaj ljubosumen ti ni treba biti, če jo imaš seveda sploh rad, ob pogledih drugih moških.

Pri Judih celo obstaja molitev v kateri se zahvaljujejo, da se niso rodili kot ženska.

Ženska emancipacija je dosegla najvišjo stopnjo na Zahodu, kljub nasprotovanju krščanske tradicije. Emancipacijo začnejo križarji hitro enačiti s skrajnim feminizmom, kot družbeni grožnji ali prevedeno v zemeljski jezik, grožnji moškemu egu. Tako je Ratzinger še kot kardinal, kako predvidljivo, obsojal skrajni feminizem (očitno ne more biti drugačen kot skrajen) in ga označil kot smrtno grožnjo družinskim vrednotam. Skratka, ženske je potrebno posaditi za štedilnike in pralne stroje, kjer se kalijo družinske vrednote.
Začuda se ženske kljub temu prikritemu zaničevanju njihove samobitnosti in izkazanemu nezaupanju katoliške institucije, ki jih kaže že od svojega nastanka, opredeljujejo kot katoličanke. Ne gre pozabiti, da vatikanska testosteronska geriatrija ne dopušča sodelovanja žensk v višjem organizacijskem ustroju katolištva.

Poleg tega pa veliko žensk v konzervativnih okoljih prej razvije mazohistični sindrom in moževo nasilje tiho prenaša celo življenje ali ga, paradoksalno, celo smatra kot nekaj normalnega.

Vendar, kaj bi se zgodilo, če bi se ženske v stilu revolucije uprle tej moški nadvladi in zahtevale tudi kaj pomembnejših mest v družbi? Bolje, če bi se odločile množično nadeti deviške pasove in moške kaznovati s seksualno abstinenco. Saj so ponavadi moški tisti, ki potrebujejo več seksa, ne? Glede na to, da so moški močnejši spol, sem prepričan, da bi spet ženske potegnile krajšo. Porasla bi posilstva. Mogoče kaj tečajev karateja pred tem. In naj že enkrat nehajo celo same, moške, ki jim znajo prisluhniti, klicati copati.

“Največja čast, ki jo ima ženska, je zlasti ta, da se po njej rodijo moški.”
Martin Luther King

“Moški fetus postane človek po 40 dneh, ženski po 80 dneh. Deklice nastanejo zaradi poškodovanih semen ali vlažnih vetrov.”
Tomaž Akvinski

Janša, hočem celoten razpad SNS

SNS se mi zdi nadvse čudna stranka. Že to, kar se dogaja v zadnjih dneh v njej, je prava primitivna komedija, če vse skupaj primerjam z ravno tako odmevnim dogajanjem med prestopi iz LDS. Nekdo pokliče nekoga izmed njih po imenu Saško. Ta znori, ker vidi v tem (špekuliram) neko gayevsko prispodobo, ki je huda žalitev za njegovo moškost in kaplja čez rob vseh nabranih nesoglasij. Vodja stranke mu kar takoj ponudi, da lahko gre in naslednji dan razlaga, kako mu je njegov odhod in odhod še treh drugih “izdajalskih liberalcev”, največje rojstnodnevno darilo.
Kot otroci, pa brez zamere od naših najmlajših!

Ljudje so tisti, ki dajejo okus neki stranke. Najbolj zanimiv je seveda nastopaški vodja SNS, šolski primer mačističnega samodržca z debelo cigaro v roki in celim arzenalom takšnega in drugačnega orožja, ki ga rad razkazuje. Z njim pred TV ekrani ni nikoli dolgčas, sploh, če je potrebno podati mnenje o kakšni manjšini. Je samooklicani plemenitež in zbiratelj, nikoli odrasel moški, ki začuda ni nikoli kriv za cel spisek očitkov, podanih s strani državnih organov. Vedno je le tragična žrtev, vredna naših simpatij ali vsaj usmiljenja, ki se kot lev bori za nacionalne interese pred pokvarjenimi, zlobnimi sosedi.

Zanimiv, seveda v negativnem konteksu,  je bil tudi Marjan Poljšak, ki je danes župan Ajdovščine. Najbolj sem si ga zapomnil po njegovih hitlerjanskih opisih fizionomije obrazov “čifurjev” v Štefančičevem Studio City. Točno vse tiste “značilnosti”, ki jih je našteval, je kamerman v različnih kotih pokazal na njegovem, slovenskem obrazu. Izpadel je kot popolni, skrajno nacionalistični tepec, ki se kljub starosti ni naučil nič pomembnejšega v življenju.

V SNS je (ostal) tudi Barovič, ki je danes župan Trbovelj. Spominjam se ga kot simpatičnega TV voditelja od katerega ne bi nikoli pričakoval članstva v SNS, kaj šele angažiranja v nacionalističnih temah.

Seveda ne gre mimo Saškota, našega velikega ljubitelja mastnih las in latino look-a, ki bi, glede slednjega, potreboval nekaj inštrukcij Jana Plestenjaka. Nikoli mu ne bom odpustil fašistične izjave, da z gayem in črncem ne bi nikoli šel na pijačo. Ne vem, če še vedno meni enako. Le kaj v svoji rasistično, homofobni glavi misli, da bi se mu zgodilo? Ok, to je njegova pravica, da tako reče, vendar je nezaslišano, da je nekdo, ki tako govori, kasneje izvoljen za podpredsednika DZ oz. t.i. hrama demokracije, svoboščin in ne vem česa še, kar zgolj papir prenese. Če je to rekel zaradi nesprejemanja samega sebe, je krivično, da svoje neizživete komplekse javno zdravi nad ljudmi, ki jim ni problem povedati kaj so. Dovolj je, da to že stoletja hinavsko počne cerkvena duhovščina.
Priznati pa moram, da je v tej zgodbi okoli delnega razpada SNS vseeno odigral bolj kulturno vlogo kot njen prepirljivi vodja.

No, ni pa vse zanič, kar prihaja oz. je prihajalo iz SNS. Simpatična Barbara Žgajner Tavš je presenečenje. Vsaj glede vprašanj in stališč, ki sem jih slišal do sedaj. Sploh ne razumem, kaj počne med to družbo slabega testosteronskega zadaha. Vsekakor bi jo rad še gledal v slovenski politiki, v kakšni drugi stranki.

Dokler bo slovensko volilno telo vsakič na novo postavljalo SNS v parlament, do takrat se ne bom mogel strinjati s tezo, da so Slovenci strpni ljudje. Če je res Janša kriv za njen delni razpad (servilnost Jelinčiča in neposlušnost Pečeta), je to druga dobra stvari, poleg odprave avtomobilskih nalepk, ki jih je naredil v svojem mandatu. Ampak, naj vsaj še tokrat naredi delo do konca. Saj ima veliko izkušenj, kako neko delo opraviti temeljito, npr. pri naraščanju inflacije.

p.s. že vidim, kako mi nekateri očitajo nestrpnost zaradi zgornjih opisov, he,he…Ne morem si pomagat, sploh, ko se lotim nativnih nacionalistov. Sicer pa je izvirni greh nestrpnosti na njihovi strani, ne? Menda se v normalni družbi pričakuje prevladovanje negativnega odnos do takih ljudi.

Kenijsko mesarsko klanje

Ko sem v teh dneh gledal vse tiste posnetke krvavečih ljudi ali celo zognenelih trupel v Keniji, kar nisem mogel verjeti kakšna zver je lahko človek. Še 3 tedne nazaj sem bil tam. Imel sem stike z njimi. Prodajali so mi izdelke, me vozili na safari, stregli hrano, vozili in vodili po Mombasi, se prijazno nasmihali in fehtali denar.
Kako je mogoče, da so se nekateri spremenili v patološke morilce, ki so pripravljeni z mačetami, ki so jih še do včeraj uporabljali za košnjo trave, mesariti drugega človeka samo zato, ker prihaja iz nekega drugega plemena? Kako je to dejstvo lahko čez noč tako pomembno, da postavi v prvo plan žejo po krvi?

Očitno je kar nekaj resnice v tem, da določene družbe preprosto niso dovolj zrele za nekaj tako samoumevnega kot so volitve ampak jim bolj ustrezajo razmere nizkih, impulzirajočih strasti kot edinega sredstva urejanja. Tudi najbolj slabo izpeljane volitve ne morejo odtehtati tako bizarne mobilizacije mesarjenja. Če lahko, potem je res, da se okoli vsakodnevno sprehajajo potencialni morilci, ki potrebujejo določene okoliščine, da pokažejo svoje pravo, krvavo bistvo.

Bolj ko je družba oddaljena od neravnovesja, bolj zverinski impulz prihaja iz njenega ozadja. Povdarjanje kakršnihkoli razlik med ljudmi, sploh v nestabilni družbi, ki se ponavadi vsili samo po sebi, je rezultat želja po prelivanju krvi. In ko vsi ponorijo okoli tebe in vsakršna distanca odmre, postane nenormalno, če ne ponoriš tudi sam. Lastno norost dojameš kot samoobrambo. Vendar, lahko potem opravičimo vsako vojno oz. skupinsko norost, interpretirano na tisoč in en način? Ah, kljub vsem kriznim žariščem, mi ne preostane nič drugega kot upanje, da imajo ljudje kot celota vseeno večjo potrebo po miru kot kaosu.

Samovšečni Andrej iz Štajerske

  Prav nevzdržno je bilo poslušati ministra za gospodarstvo na Valu 202 v času, ki je namenjem klicem poslušalcev.

Ne vem ali naj to že jemljem kot začetek predvolilne propagande vladajoče politične opcije in varčevanje SDS, ki brezplačni javni prostor, namenjen komentarjem poslušalcev, zlorablja za svoje politične interese. Tako nam Andrej s Štajerske sporoča, da bomo tudi naprej deležni rasti, ki se bo kmalu prelila v višje plače in pokojnine ter se poznala tudi z večjim šelestenjem denarja pod našimi prsti. Se je zgolj malo norčeval ali pa še ni slišal novice, ki to že ni več, da se je hrana spet konkretno podražila?

Ok, nimam problemov s tem, če pokliče kot posameznik na radio in govori o temah, ki nimajo nikakršne zveze s politiko in delom, ki ga opravlja. Da pa reče, da je klical na radio zaradi zasebna odločitve, “ki nima povezave z njegovim ministrovanjem“, pomeni, da se je debelo zlagal. Torej, nadvse radostna novica o še večjem šelestenju denarja pod prsti, nima zveze z njim, vlado ali politiko ampak je verjetno povezana s športom, mogoče glasbo ali celo vremensko napovedjo?

V vladi se zgovarjajo na znane pisce blogov, ki polemizirajo s svojimi obiskovalci. Primerjava je neprimerna, saj nekdo, ki obišče blog, to naredi zato, ker to sam želi. Če bom obiskal blog Rupla ali Irglce, je logično, da bom tam lahko bral hvalo vladi. Ne pričakujem pa, da je Val 202 vladni radio. Če ga prižgem ob določenih urah dneva, to še ne pomeni, da to rad počnem zato, da bom poslušal Andreja iz Štajerske, ki bo, nenapovedno, glasovno zapolnil mojo sobo s svojimi propagandnimi, političnimi pamfleti v času, ko se to še najmanj pričakuje. Naj to počne tako kot vsi drugi, v času, ki je namenjen reklamam.

Ma, kako nizko bodo še šli? Upam, da so pri svojih prijemih že tako “dol”, da zgolj še odganjajo ljudi od svoje podeželske politične opcije.

Ponovoletni občutki

 No, pa se je končal tudi ta statistični džumbus, ki se mu reče vstop v novo leto. Seveda ne bo nič drugače kot je bilo prej.

Človeštvo bo še naprej uničevalo naravo v enakem ali hitrejšem tempu po premosorazmernem obrazcu med zažiranjem v resursno substanco planeta in gospodarsko rastjo. Kolonialne sile oz. korporacije bodo enako nadaljevale s svojim dehumaniziranim izčpravanjem človeških resursov in jih, kljub delu in plačilu, ironično obsojale na večno revščino.

Planet se bo še naprej segreval ne glede na sestankovanja uradnikov, ki svoje (ne)posle raje pregovarjajo na lepih, idiličnih destinacijah planeta namesto na najbolj prizadetih, kjer se učinki že vidijo. 

Krizna območja bodo še vedno aktualna, lahko samo upamo, da jih ne bo še več.   

Ljudje bodo ostali ljudje ne glede na ves pozitivni fluid novoletnih pričakovanj, ki je v teh dneh zajel skoraj celotno človeštvo; ne glede na intenziteto ognjemetov, ki so, by the way, manifest kontroliranih eksplozij, ki onesnažujejo okolje in so prijetna le človeškemu očesu, za ostale prebivalce tega planeta, ki so baje bolj glupi kot naša vrsta, pa nasilje; ne glede na količino popitega alkohola ali kakšnega drugega načina vživetja v pozitivistična pričakovanja v novem statističnem obdobju.

Človeštvo pozablja, da ne bo nič boljše, če samo ne bo naredilo teh sprememb. Bogu, naravi oz. sili v katero verjame, je prav vseeno ali obstajamo ali ne in kakšna je obča kvaliteta tega obstajanja.

Mad world

Doma smo v novo leto vstopili z novimi, seveda višjimi cenami. Tako so nam trgovci, takoj prvi dan, prisolili klofuto realizma s požrtnostjo svoje panoge. 

Tiny Slovenia, kot so poimenovali to državo na CNN- u, je prevzela vodenje EU. To pravzaprav pomeni zadolžitev za zagotavljanje lahkosti vodenja enega največjih birokratskih konglomeratov. Slovenija bo tako pol leta uradniški poligon. Zagotavljanje nemotenega vodenja EU, nas bo stalo milijone in milijone proračunskega denarja. Vendar drugače očitno ne gre, saj bi brez uradniškega razkošja in zato večjega stresa znali, ubogi uradnički, sprejeti več napačnih odločitev. Poleg tega pa je zoprno začeti varčevati pri sebi.
EU kot ideja skupnosti je res dobra, saj je končno prekinila (ali vsaj preložila) primitivno ratobornost njenih narodov vendar me njen požrešni, birokratski stroj res jezi. Prav perverzno je, da njeni uradniki uživajo veliko več pravic kot povprečni delavci, izpostavljeni trgu, ki jim, preko davkov, financirajo vse te ugodnosti. Socializem bi bil premalo ugodna oznaka za pravilnike o delu njenih uradnikov.  

Ampak, če vsaj malo zanemarim svoj, že po naravi dan prioritetni pesimizem in kritiziranje, bom vse globalne težave raje, naj se sliši še tako egoistično, zamenjal s pogledom na svoje življenje v preteklem letu. Zakaj? Ker imam to moč, da vplivam nanj v vseh tistih segmentih v katerih se to da in lahko nase pokažem s prstom glede uspešnosti ali neuspešnosti takih dejanj.

Torej, še nikoli nisem toliko potoval, videl toliko krajev in si razširil obzorja, kot v minulem letu. Zame je bilo nadvse uspešno. Glede na to, da se tudi rad igračkam s trgovanjem z delnicami, se mi je, za zdaj še nerealizirana vrednost v 365 dneh povečala za slabih 40%. Tudi zdravje mi služi dobro. Ljudem, ki so mi blizu, se tudi ni zgodilo nič slabega ali celo tragičnega, skratka, 2007 je bilo zame res super leto, vredno ponovitev. Pa ne mi zavidat . Saj je bilo tudi kaj grenkobe vendar je teža tega daleč manjša. Sploh, če se lahko iz tega kaj naučim.

Vonj leta 2007 mi bo navdih in poživilo za naprej.