Prva dozivetja na Mauriciusu

No, takle mamo pr ns na Mauriciusi:

Let je trajal 10.5 ure in ne 13, kot sem mislil sprva. Vseeno je bilo zelo utrujajoce. Casovno smo 3 ure pred srednjeevropskim.

Bivam v mestecu s hecnim imenom, Flic en Flac. Lezi na zahodnem delu otoka, je manjse, mirno in turisticno. Plaza je pescena vendar jo ne krasijo kokosove palme ampak neka vrsta borovca.

Obiskal sem tudi Port Louis, ki je glavno mesto otoka. Ima okoli 150.000 prebivalcev. Ljudje se nekaksna mesanica med afriskimi crnci in Indijci. Mesto je po 19-i uri skoraj mrtvo. Je pa kar lepo urejeno, sploh del, kjer poteka glavna pespot. Clovek sploh nima obcutka, da je v Afriki. Mesto ima veliko trznico in na splosno se na veliko prodaja na vsakem koncu.

Vceraj sem obiskal tudi Great Bay. Lep, velik zalivcek z lepimi plazami in nebesko modrino morja.

Hinduizem je ma otoku v prevladi. Bollywood in njihova industrija sta tukaj kar prisotna. Povsod se da slisati indijski cigu-migu. Ljudje so zelo prijazni. Niso vsiljivi. Zanimivo je videti popolnoma crnega cloveka, ki sploh nima crnskih ali indijskih potez. Povsod se vec ali manj zlobudra francosko. K sreci se lahko dalec pride tudi z anglescino.

Rentanje avtomobilov je relativno drag spas. Glede na to, da se vozi po levi, neangleski turisti niso prevec navduseni za sposojo. S sopotnikom sva se raje odlocila za avtobuse, ki so zelo pogosti in vozijo na skoraj vse konce otoka. Je sicer casovno bolj potratno vendar tudi 20-30x ceneje.

Zal je dodatni obisk Reuniona odpadel, saj je letalska karta skoraj 200 evrov, kar pa je obcutno prevec za planirani proracun.

Vreme je tropsko, torej zelo vlazno in vroce. Zdaj je tukaj poletje. Obcasno se sredi lepega vsuje, tako, da dodatno kopanje ni izkljuceno. Vendar vse skupaj traja par minut, potem pa spet naziganje sonca.

Otoku se priblizuje ciklon Gula. Tukaj recejo orkanom cikloni. Na tv in radiu so obvestila o njegovem premikanju. Trenutno je okarakteriziran kot ciklon tretje stopnje (torej nekaj podobnega kot Katrina). Ljudje pospravljajo colne, plaze so prazne. Upam, da bo ta zmaj zgresil otok, ceprav za zdaj kaze bolj slabo. Ah, kaj hocemo, visja sila.Trenutno je vreme oblacno, vetra skoraj ni, morje pa precej vzvalovano. Uh, ce nas zadene, bo to moj prvi orkan…   

Celoten povzetek potovanja s fotkami tukaj 

Na vrsti sta Mauricius in Reunion

  Jaz kar grem! Tokrat za 18 dni. Daleč na južno hemisfero. Poceni letalska karta je kar dober motiv, da se spet zmigam.

Jutri popoldne me čaka let iz Minhna in 13 ur vožnje. Upam, da ne bom zblaznel na letalu. Naslednji dan pa me, vsaj tako pravijo, pričakuje izjemen otok. Hotel imam rezerviran za en teden, ostalo pa se bom zmenil naknadno.
Mark Twain je za Mauricius rekel: Najprej je bil ta otok, potem pa so nastala nebesa, kot njegova kopija. Bomo videli.

Nameravam ga raziskati in obiskati tudi sosednjega, Reunion, ki je znan po dobrih planinskih poteh, saj njegov najvišji vrh dosega 3000 metrov.

Glede na to, da je tam vedno toplo, bom vse potrebno skušal zbasati v en večji ruzak, nek približek pohodniškim čevljem pa bom kar obul. Čim manj bom kompliciral. Edino kar mi je pomembno je potni list, fotoaparat s spominskimi karticami, denar in letalska karta, vse ostalo pa lahko tudi tam kupim. Otok je precej “evropeiziran.” Javil se bom sproti, če bo možnost in čas.

Ta,ta….

Celoten povzetek potovanja s fotkami tukaj

Trenja o predsedniški rezidenci

 Slišali smo argumente od skrajno servilnih, do skrajno odklonilnih. Baje da je Türk v predvolilnem času izjavil, da mu palače in rezidence niso pomembne. Sam tega nisem slišal ampak nihče tega v studiu ni negiral. Torej je resnica. Zdaj, ko je izvoljen je spremenil mnenje. Baje, da zaradi varnosti. Hm, če bi kdo danes od bivših predsednikov potreboval varnost, je to Milan Kučan, saj pri t.i. desnici predstavlja pravi prototip komunističnega veljaka. Nekateri volilci SDS in NSi so na robu histeričnega napad ob omembi njegovega imena. Najhujši znani histerik je Slivnik, ki je nekoč na Kučanov račun pisal neštete članke v Magu. Ampak, pustimo Kučana in nevrotičnega Slivnika.

Zanimivo, da uradnega argumenta o varnosti v oddaji nisem slišal. Sem pa slišal vse druge. Tako naj bi od predsedniške rezidence bila odvisna nacionalna zavest. Slovenija je blazno resna država, katere začetki so bili zelo težavni in si kot taka zasluži imeti tudi predsedniško rezidenco. Če se že skoraj vsi Slovenci lahko vozijo v ne vem kakšnih džipih, zakaj ne bi mogel predsednik imeti svoje rezidence, je bilo stališče našo natupirane in nadvse pomembne pripadnice meščanstva Jaklinove. Predsednik naj se ne bi več smešil pri obiskih drugih državnikov. Za svoje delo naj bi potreboval bolj primerne prostore, ne pa stanovanje ali celo šotor, je v navalu silnega usmiljenja do predsednika države, rekel sicer cerkveni odvetnik Starman. Predsednik naj si ne bi želel razkošja ampak zgolj dobre delovne pogoje ter prostore, ki so že narejeni in kot taki ne potrebujejo dodatnih trošenj sredstev iz državnega proračuna, so bila stališča predstavnika Türkovega kabineta.

Nasprotniki so videli v rezidenci le dodatno zapravljanje proračunskega denarja, predsednik naj bi se z rezidenco v nekem simbolnem pogledu odmaknil od preprostih ljudi in da je nadvse neprimerno, da se o tem pogovarjamo v času velike inflacije in socialnih stisk ljudi. Če sta prejšnja dva predsednika lahko svoje delo opravljala normalno, jih lahko tudi Türk. Imel naj bi že dovolj protokolarnih objektov, tako da je rezidenca odveč.  Častna straža, ki je ob tem predlagana, pa je bila pri večini odveč.

Slabih 14.000 gledalcev je z 58/42 glasovalo v prid rezidenci. Darko Krajnc, kot eden izmed sodelujočih v debati,  je izjavil, da so očitno glasovali le tisti, ki imajo več denarja, saj se veliko ljudem zdi neumno plačati 0,42 evra za glas.

MOJE MNENJE

Mislim, da je rezidenca odveč. Dovolj je protokolarnih objektov. Če bi bilo karkoli pomanjkljivega in premalo razkošnega za ves ta uradniški cirkus, bi to že zdavnaj slišali. Brez skrbi, za uradnike vseh sort, bo vedno dobro preskrbljeno. Nimam nič proti Türku, tudi volil sem ga. Vendar, naj se drži dejstva, da je v Sloveniji, ne več v OZN (tam je bilo uradniško razkošje verjetno kar precejšnje) in svojega stališča o rezidenci iz predvolilnega časa. Bolj primerno se mi zdi, da se po končanih predsedniških obveznostih umakne v svoje stanovanje, kot da kar naprej biva v istih prostorih, kjer tudi opravlja svoje delo.

Janševa vlada je lansko leto spomladi, ko je predlagala rezidenco in častno četo, bila prepričana, da bo zmagal Peterle. No, takrat je res tako zgledalo. Rezidenca in častna četa naj bi bila dva izmed več ukrepov, ki bi pri ljudeh vzbujali domoljubje. Zgleda, da se domoljubje v plehkih glavah lahko vzbudi tudi preko bivanjskega razkošja predsednika in klovnovskih predstav vojakov.
Glede tega lahko rečem, da je vlada tipično desničarska. Ljudem dopoveduje, naj proslavljajo državne praznike z izobešanjem zastav, naj se preko slovenstva identificirajo z ostalimi, ki jih je, tako kot njih, naključje postavilo na ta konec sveta. Govorilo se je celo o neki vojaški paradi, ustvarilo se je nekaj antikomunističnih herojev, kot je recimo leteči Pučnik, itd. Skratka, cel kup neke cenene ikonografije in obredja, ki naj bi ljudem pomagala za lažjo identifikacijo z državo.
Ne rečem, pri tistih najbolj tradicionalno-nacionalističnih volilcih sedanje vladajoče garniture, je to seveda takoj uspelo. Tudi brez tega, saj je slednje le še večji mobilizacijski moment. Takim pravzaprav zavidam. Tako malo rabijo, da so zadovoljni. Izobesijo zastave, verjamejo v kult vodilnih, vojsko, tradicijo, duhovnike in najdejo osebnostno večvrednost v tem, da so Slovenci.
Sam državo jemljem predvsem preko njenih spoštovanj človekovih pravic, preko pogojev, ki jih z zakonodajo ustvari za normalno življenje, preko življenjskega standarda, nivoja zdravstvenih in socialnih storitev, pravnega varstva in še česa. Pravzaprav sem jaz tisti, ki bo zahteval od države, da se mi izkaže in ne obratno. Dovolj je že, da je državljanom vsilila oderuške davke in jim tako odvzela veliko ekonomske svobode za lastno mašinerijo pod pretvezo prerazporejanja za vse njene zgornje funkcije, ki sem jih naštel.
Dokler se bodo njeni funkcionarji vozili z najnovejšimi limuzinami, blokirali svobodo gibanja ljudem zaradi lastne ekskluzivnosti, si preko raznih komisij, skupin in ne vem še česa izplačevali dodatke na že tako visoke plače, imeli privilegije pred zakoni ali jih celo, spet s kopico privilegijev, pisali sebi v prid, bogateli na račun državnih poslov ali jih delili svojim najbližjim, naj mi ne govorijo o domoljubju ali prerazporejanju.
Dokler bom pri zdravnikih vedno plačeval storitve kljub temu, da plačujem tudi dodatno zdravstveno zavarovanje in bom živel v prepričanju, da od pokojnin ne bo nič, če sam danes nekaj ne storim za svojo prihodnost, naj mi ne govorijo o državotvornosti.
Da bi državo avtomatično ljubil zgolj zato, ker mi je to določilo neko naključje dogodkov in se počutil povezanega z ljudmi, ki jih sploh ne poznam, je zame preveč abstraktno pričakovanje. Nihče nima te pravice, da bi kaj takega avtomatično pričakoval. Država je samo tisto, kar imam od nje kot posameznik, vse ostalo je vsiljena iluzija njenih vodilnih uradnikov oz. elit. Imam samo eno življenje, zato preprosto nimam časa, da bi ga zapravljal še na iluzije drugih.

Ah, pa ravno sem se segrel

…in zazibal v ritmu Glorie Gaynor, pa se zgodi tole:

p.s. Saj gre tudi pri bridkem koncu za foro, ne?

p.p.s. Ja, fora je, Miguel Mas še živi

Heath Ledger, RIP

 Ne morem verjeti, da je šel tip narediti samomor. Star je bil 28 let. Našli so ga golega v postelji z uspavalnimi tabletami. Pustil je hčerkico, kariera mu je šla lahko le navzgor, dobil je veliko nagrad, bil je nominiran za oskarja…Joj, vem, kdo sem jaz, da razsojam zakaj nekdo naredi samomor, vendar NIKOLI nisem razumel niti kdaj bom razumel takega “pobega”. Saj sem bil tudi sam že kdaj na robu in sem doživel občutek absolutne brezizhodnosti, vendar samomor? Mene je vse skupaj kvečjemu okrepilo. Samomor je končno dejanje, kjer ni povratka in možnosti, da se premisliš. Gre za skrajni egoizem? Ne vem. Ni več pomembno…..

Kakorkoli že, bil je nadarjen in spoštovan igralec. Upam, da ga bodo mediji pustili počivati v miru. Najbolj si ga bom zapomnil (verjetno kot večina) v vlogi hladnega, introvertiranega kavboja v filmski mojstrovini Brokeback Mountain.

I swear.....

Italija ponovno obsodila Galilea

 Saj veste, kako gre zgodba. Današnji papež, takratni kardinal Ratzinger, je leta 1990, na rimski univerzi La Sapienza izjavil da so bili inkvizicijski postopki zoper Galilea razumni in pravični. Seveda tega ni povedal direktno, v enem stavku ampak se je posluževal filozofskih trikov in zamegljevanj zato, da bi se lahko v primeru burnega odziva zgovarjal na nerazumevanje konteksa povedanega. Jasno pa je, da Ratzinger spada med najkonzervativnejše jastrebe katoliške cerkve, kar pomeni, da bi inkvizicijo opravičeval na še bolj neposreden način, če bi bile družbene razmere temu primerne. Konec koncev je bil takrat na čelu kongregacije za nauk vere, ki je naslednica inkvizicije (inkvizicija ima pač preveč umazano ime tako, da je danes drugače ubesedena).

Seveda so si njegove besede profesorji, predvsem fiziki, zapomnili. Le kdo si jih ne bi? Kljub vsemu ga je vodstvo univerze ponovno povabilo na obisk. Kar pomeni, da bi tudi govoril. To je izzvalo ogorčenje tako profesorjev kot nekaterih študentov. To vendar pomeni, da jo bo poceni odnesel za vse povedano. Zgledalo bo, kot da so bile njegove besede, ki so pomenile prikrito rehabilitacijo inkvizicije, pravilne. In povrhu bi, kot poglavar neke verske institucije, ki zagovarja dogmatsko vrednotenje sveta in njegovih resnic, natresel nove. Znanstvenikom? Ne bo šlo. Papež se je zaradi njihovega legitimnega protesta odločil odpovedati obisk.

In zdaj pride tisto najbolj zanimivo.

Zaradi odpovedi papeževaga obiska, se je v javnosti pojavil občutek, da je nezaželjen. To pa je seveda nekaj nezaslišanega. Papež mora vendar biti ljubljen in oboževan. Na njegovo stran se je postavila skoraj celotna politična srenja in profesorje označila za nestrpneže. Kmalu so bili osamljeni. Nek pomembnejši italijanski duhovnik je kot neke vrste opravičilo papežu, pozval vernike, naj se v čim večjem število udeležijo nedeljske maše v Vatikanu. In res, včeraj je tam bilo kar 200.000 ljudi, ki so tako papežu povrnili občutek, da je on tisti, ki je moralni zmagovalec v vsej tej zgodbi. Tako je bil njegov ego spet napolnjen. Ob naslednji priložnosti bo lahko spet enako govoril.

In po vsem tem se sprašujem, kako je vendar mogoče, da je Galileo, zgolj zato, ker je bil znanstvenik, ki nas je, poleg ostalih neprecenljivih umov, rešil biblijskega blodnjaštva in katerega talent je katoliška cerkev inkvizicijsko zavirala, kjer se je le dalo, spet moralni poraženec? O čem je vendar tistih 200.000 ljudi razmišljalo, ko so na trgu svetega Petra papežu krpali ego? So dali prav papežu in njegovim trditvam o upravičenosti inkvizicije? Kdo je bil na tem ideološkem zborovanju nesporni junak?

Ko sem slišal, da je bil papežev obisk odklonjen, sem pomislil, da zahodna civilizacija kljub vsemu premore toliko zdravega jedra, da tudi najvišjim predstavnikom centralizirane katoliške cerkve kdaj pa kdaj pokaže, da so nezaželjeni. Vendar pa me je nadaljevanje zgodbe nadvse razočaralo in dalo do znanja, da so katoliška ideologija in njihovi zagovorniki vseeno pomembnejši kot znanost in znanstveniki. Če nič drugega, se znajo manifestirati v izjemno visokih številkah.

Rim je bil včeraj ideološko pravzaprav podoben Iranu ali Savdski Arabiji.

Striček obvlada satiro

Prav prijetno sem se pozabaval ob cinizmu spodnjega gospoda. Vsekakor vredno ogleda. Sicer pa sploh ni slaba ideja, da svoje misli ne predstavljaš več preko pisanja ampak jih ljudem podajaš kar preko upload posnetka na YouTube. Ah, če bolje razmislim, mi ”staromodni” način, preko pisanja, še vedno bolj odgovarja.

The Catholic church has lost so much money on (pedophile) scandal they must be down to their last few billion by now

America and GB are govern by criminals. What are you going to do? Vote? Yeah, good luck with that..

Biseksualnosti ni

 K pisanju tega prispevka me je spodbudilo pisanje Glavce o obnašanju nekega sicer poročenega možaka, ki skače čez plot z drugimi moškimi.

Smatram, da se spolna usmerjenost manifestira preko seksa in ne ljubezni. Je možno, da ima nekdo spolno usmerjenost razdeljeno na dve polovici oz. da v seksu z enim spolom popolnoma enako uživa kot z drugim? Glede na to, da ljudje nismo matematično formulirana bitja in da v naravi absolutne simetrije pravzaprav sploh ni, mislim, da je tako tudi biseksualnost termin, ki bi moral označevati homoseksualce in sicer tisti del ljudi med njimi, ki imajo tudi spolne stike z ženskami. Prepričan sem, da je heteroseksualnost trd, seksualno fundamentalen pojem, ki ne prenaša cincanja v smislu, si ali nisi. Takoj, ko se nekdo začne spraševati, če je ali ni heteroseksualen, je v resnici homoseksualen. Heteroseksualec se tega nikoli ne sprašuje. Mu niti ne pade na pamet, saj nima nikakršne potrebe. Heteroseksualec ima lahko pripadnika svojega spola tudi zelo rad, vendar mu ne bo nikoli padlo na pamet, da bi z njim seksal.

Veliko homoseksualcev se zaradi pritiskov okolice in strahov pred prihodnostjo, predvsem starostjo, odloči živeti kot večina, ki ponavadi pomeni le nadaljevanje skrivanja svoje prave identitete. Tako se, po mojem mnenju, večji del neke generacije, ki jo narava v nekem procentu določi za homoseksualno, vseeno poroči in si istospolno nagnjenje uspe obvladati do te meje, da lahko seksa tudi z ženskami. Tudi ljubijo jih lahko na nek svoj način a vseeno potrebujejo seksualni pobeg. Taki se pred razkritimi gayi v raznih chat klepetalnicah zelo radi pohvalijo s svojo t.i. biseksualnostjo. Kakšen živi v prepričanju, da je večji moški kot razkriti gayi, ki so po vrhu vsega lahko celo smatrani le kot feminiziran moški.

Le manjši del nekega homoseksualnega deleža generacije, se odloči, da bo živel razkrito. Njihovo odkritost pa družba žal nagradi z vso gnojnico homofobije, tudi s strani drugih homoseksualcev, ki so se odločili za življenje z žensko. Roko na srce, tudi v medsebojni interakciji niso ravno nek vzorni primer strpnih ljudi. Tudi med njimi je, tako kot povsod, kopica primitivnežev.

Zaradi negativne slike do samega sebe in svojega istospolnega nagnjenja, se najde tudi kdo, ki strahopetno zbeži v duhovniški stan in za varnimi zidovi ideologije spet stresa homofobijo. Saj jih nekaj poznamo, ne? Celo očitno feminiziranost, ki je glavni signal homoseksualnosti (le pri nekaterih, da ne bo pomote!), jim ljudje spregledajo zaradi duhovniške oprave.

Seksologi so si izmislili ne vem vse kakšne teorije o spolni usmerjenosti, resnica pa je pravzaprav preprosta. Pomembno je tisto, kar si človek želi in ne kar živi. Prav vsak moški je v življenju masturbiral. Nekateri to počnejo tudi, ko imajo urejeno spolno življenje In odraz njihove prave spolne usmerjenosti so mastrubacijske predstave oz. domišljija (na “suho” pač ne gre, ne?). Tam je namreč dovoljeno vse, zato je njihova sporočilnost toliko večja. Tudi, če bo nekdo rekel, da je pravi primer biseksualca, naj pomisli kolikokrat masturbira na žensko in kolikokrat na moškega. Močno dvomim, da je 50/50. 

Zeitgeist – nujno za vse!

Saj je vseeno ali je res ali ni. Ogled je nujen; stvari so preveč logične

Ravno, ko sem razmišljal o čem bi napisal nov prispevek, mi kot nalašč pod roke pride zgornji film. Film, ki si ga preprosto morate ogledati, traja dve uri, razdeljen je v tri dele. Film mi je zaradi zanimivosti minili kot bi trenil. Ok, prvi del, ki govori o krščanstvu, kot rezultatu kopiranja predhodnih, starejših religij, sem že nekaj vedel in prebral drugje. Da se vse skupaj v resnici vrti le okoli astronomije in Egipčanov, je pravzaprav logično in pričakovano, saj gre za eno najstarejših civilizacij, ki je nekje morala imeti vpliv na druge narode. Krščanstvo ni nič drugega kot parodija na čaščeneje sonca, ki ga predstavlja Jezus. Ne rečem, da je vsa interpretacija korelacij drugih religij do krščanstva resnična, je pa vsekakor zanimiva. Užival sem podobno, kot pri prebiranju knjig Ranke Heineman Ute ali Richarda Dawkinsa. Prvi del filma je poklon ateističnemu prepričanju, da za organiziranimi religijami stoji vedno le človek z vsemi svojimi “rdečimi, podkožnimi” lastnostmi in nič čudežnega, mističnega, čeprav je slednje tako zelo privlačno.

Tudi o 11.9. kot o nategu, sem že slišal preko knjige nekega Francoza, ki je pisal o tem. Vendar tistega o nategu bankirjev, ki so pravzaprav privatizirali izdajanje emisij denarja ameriški vladi in preko njih vsem državljanom, za obresti, ki jih ti potem zopet odplačujejo z novimi izdajami denarja spet istih bankirjev, pa nisem vedel. Je pa stvar vsekakor nadvse pretkana in tistemu, ki si je to prvi spomnil, bi najprej čestital, potem pa poslal na giljotino kot opomin morebitnim novim brihtnim glavam. Kaj ni perverzno: zgolj tiskaš denar, ga nato posojaš in za poplačilo obresti izdajaš nov denar. Tako narediš vse ljudi odvisne od sebe. Vov, to pa je biznis…Kako je mogoče, da neka družba pride tako daleč, da dopusti, da za izdajanjem denarja ne stoji več država ampak nekaj pokvarjenih posameznikov?
Zanimivo je, da je med temi štirimi družinami, ki tiskajo denar, tudi judovska družina Rothschild. Baron Edmond de Rothschild je pograbil ideje sionizma in v prvi polovici prejšnjega stoletja začel na veliko kupovali zemljo od zmanipuliranih Arabcev (nekje sem zasledil podatek o 125.000 akrih) in tako pripravljati teren za prihod judov ter posledično, ustanovitev Izraela. Od tod torej denar. Ma, kako so pokvarjeni……

Film je krasen za vse, ki imajo radi teorije zarot. Ma, kdo jih pa nima? Film žal ni končal v kinematografih, kot je bilo sprva načrtovano. Zgleda, da so posamezniki za zaveso budni v vsakem trenutku.

p.s. lahko dodatno obiščete njihovo stran in si preberete kaj več ali pa si isti film pogledate v večjem formatu. Upam, da bo film dolgo dosegljiv in da ne bo odstranjen, kot recimo dokumentarec, ki postavlja na laž zagovornike globalnega segrevanja.

p.p.s. Bush je v Egiptu, ki je njegova zadnja postaja po bližnjevzhodni poti, pohvalil novinarje in blogerje, kot promotorje svobodo in tako okrcal egiptovsko vlado, ki je nekega blogerja, ker je kritiziral Mubaraka, zaprla za 4 leta. Hm, me zanima, kaj bo gospod oz. gospoda za zaveso, ki ga je nastavila, rekla o svobodi v lastni državi, če bi se film Zeitgeist močno razširil po njihovem javnem prostoru. Možnosti, da bi se, so, podobno kot svoboda v Egiptu, le v rokah blogerjev.  

Izrael – spomini na potovanje

Vsi svetovni mediji prinašajo novico, kako je Bush ob obisku Izraela in spominskega centra Jad Vašem, kjer si je ogledal posnetke iz koncentracijskega taborišča Auschwitz spustil nekaj solz. Ob tem se je, glede na svoj kratek intelektualni doseg, spraševal zakaj ga ameriška vojska takrat ni zbombardirala (in s tem verjetno pobila tudi še tistih nekaj preživelih, ampak pustimo glupe bušizme).

Njegove solze so seveda višek hinavščine. Kaj solze ni mogoče spustiti ob krvavih posnetkih umiranja iraških civilistov, ki jih iraški samomorilci, navdihnjeni zaradi ameriške protipravne okupacije Iraka in vojne, ki jo je ukazal prav “objokani” mož? Enako bi lahko spustil kakšno solzico, par deset kilometrov stran od spominskega centra, če bi si ogledal palestinska koncentracijska taborišča, nastala po ustanovitvi države Izrael. Ampak, le kaj je lahko bolj žalostno kot holokavst pa tudi, če se danes mogoče dogajajo novi, temu času primerni. Glavne žrtve niso judje, zato je to mogoče nekomu bolj sprejemljivo. Tako se vsaj zdi.

Seveda mi bo vsak Izraelec ob tem, da palestinska taborišča imenujem za koncentracijska, najprej odvrnil da sem antisemit in da delam napačne primerjave. Le oni so vendar tisti, ki so najhuje trpeli. Še huje, lahko da bo rekel, da so si Palestinci celo sami krivi, ker živijo po taboriščih in tako rehabilitiral kakršnokoli krivdo za njihova, človeku nevredna življenja. Odgovora, zakaj takih taborišč tam ni bilo dokler ni bilo Izraela oz. sionističnega gibanja, ki ga je prinesel, verjetno ne bom nikoli slišal. Izraelci pač ne bodo nikoli priznali, da so se sami iz večnih žrtev spremenili v klavce ampak bodo našli tisoče razlogov, da bi lahko opravičili svojo državo. In med vsemi temi razlogi so vedno oni tisti, ki so v prvem planu. Biblija, izvoljeno ljudstvo, večna tortura drugih, vojaška pretkanost, nepriznavanje Palestincev kot naroda, arabski militarizem in še in še….
Chaim Weizmann, prvi predsednik Izraela (1949-52), je še pred letom 1948 za Palestince dejal: ” Obstaja nekaj sto tisoč črncev, vendar pa to ni pomembno .”
Le David Ben-Gurion, prvi izraelski premier (1948-53 in 1955-63), je nekoč svojemu prijatelju Nahumu Goldmannu priznal: ” Če bi bil vodja Arabcev, ne bi nikoli sklepal pogodb z Izraelom. To je samoumnevno: vzeli smo jim zemljo. Seveda, Bog nam jo je obljubil, toda kaj to njim pomeni? Oni vidijo samo eno stvar: prišli smo in jim vzeli zemljo.”

Šimon Perez je ZDA označil kot državo, ki je svobodo najprej zagotovila sebi in jo zdaj zagotavlja tudi drugim. No, resnica je samo polovična in se od besede “sebi”, z manjšimi izjemami, konča. Vse ostalo so zgolj stranske posledice tega. Bushevo potovanje v Izrael me je vzpodbudilo, da obudim in napišem svoje spomine na to, velikokrat krvavo deželo.

Leta 2000 sem se potepal po tistem območju. Bilo je mirno, nekaj časa pred novo palestinsko intifado. Prepotoval sem celotno državo, ki je velika približno kot Slovenija. Mogoče je danes kaj spremenjeno, saj je znano, da si Izraelci radi po vsaki novi nestabilnosti prisvojijo nove koščke zemlje, če jo pred tem seveda niso odkupili. Vem, da so vmes nekaj okupirane zemlje tudi vrnili, predvsem tisto, kjer ni pitne vode. Poleg tega pa je Izrael zdaj obzidan tudi s 5 metrov visokim zidom, ki je zarezal v palestinski vsakdan. Le kaj država, ki je obzidana s takim zidom sporoča sama o sebi?

Država Izrael mi je pustila mešane občutke. Po eni strani zanimiva narava, po drugi strani pa religijsko razklano okolje, ki pokaže, kam lahko dobro organiziran kolektivni egoizem pripelje neko družbo. Predvsem tiste, ki so v napoto. Izrael je dežela podrtih razmerij. 

MRTVO MORJE IN DEPRESIJA

Navdušila me je narava. Obisk obširne depresije, ki je 400 metrov pod morsko gladino ter plavanje oz. lebdenje v Mrtvem morju, je posebna izkušnja. Če si predolgo v vodi, kar čutiš, kako te sol grize čez kožo, saj je voda kar 10 x bolj slana kot navadna morska. Kraji ob Mrtvem morju so najnižje kopne točke na Zemlji. Baje se ni potrebno mazati s kremami proti sončnim opeklinam in je depresija nadvse dobra za pljuča. Njegova obala je prepolna velikih skladov soli in mineralov, ki se nabirajo v celi paleti različnih oblik. Ponekod je obala vgreznjena zaradi delovanja soli, drugje pa so nad erozijskimi luknjami tanke plasti zemlje, zato je sprehajanje izven poti nevarno. Morja (v resnici gre za jezero) je vse manj in počasi izhlapeva, saj reka Jordan, ki se zliva vanj zaradi oskrbe prebivalstva, ne zadostuje za ohranjanje velikosti. Tako se je v zadnjih 30 letih zmanjšalo približno za tretjino. Zato se mu tudi slanost vse bolj povečuje. Trgovci ponujajo sol in celo paleto izdelkov, ki naj bi zdravile kožne bolezni. Hotelov je bolj malo.

MASADA 

Obiskali smo tudi Masado. Gre za judovsko utrdbo, kamor so se Judje zatekli pred Rimljani. Ko so Rimljani že skoraj v celoti obkolili goro in zaprli vse dotoke vode, tako da so bili Židje že docela izstradani, so se le ti z vsem ponosom odločili, da se ne predajo, pač pa je 966 moških, žensk in otrok naredilo množični samomor. Legenda pravi, da naj bi najprej vsak moški z mečem zabodel svojo ženo in družino, na koncu pa je deset moških, ki so še ostali, umorilo drug drugega. Naslednje jutro so Rimljani prodrli do vrha in tam našli 960 trupel. Dve ženski in štirje otroci, ki so se poskrili v rezervoar za vodo, je to tragično zgodbo povedalo naprej. Danes Masada ostaja simbol svobode in židovskega upora.
Na Masado, ki se dviga dobrih 400 metrov nad Mrtvim morjem, smo se povzpeli z žičnico.

EILAT IN RDEČE MORJE 

Obisk Eilata na jugu Izraela z lepo, sodobno arhitekturo, razkošnimi hoteli in mestnim akvarijem, kjer se spustiš pod morsko gladino in skozi ogromne steklene površine opazuješ živ, naravni koralni greben Rdečega morja, je nekaj prelepega. Kamnita puščava z impozantni hribi v ozadju mesta, ki se ob zahajajočem soncu zavijejo v živo rdeče barve, so pravi barvni spektakl.
Zanimiva so tudi območja, kjer je človek, kljub suhi narava, uspel spremeniti vsaj majhen košček okolja do te meje, da lahko goji pridelek. In Izraelci so ponekod v tej bitki pravi eksperti.
Navdušila me je tudi hrana, pripravljena po kosher principu. No, tudi cene, saj je Izrael zelo draga država.

JERUZALEM 

Govoriti o Izraelu in ne omenjati religij, ki jih pooseblja Jeruzalem, je nemogoče. Ravno zato so me najmanj navdušili ljudje, kot njeni nosilci. Dušilo me je izrazito religijsko enoumje Sploh v Jeruzalemu. Čeprav takrat še nisem bil v popolnosti zgrajen ateist, sem čutil, kako vera, kot neko nadležno sevanje, sili iz prav vsake družbene pore. Višji je pomen religijske pripadnosti kot pomen samega življenja. Povedali so mi tudi, da moški, ki so na najvišjih hierarhičnih mestih v religiji, ne počnejo nič drugega kot po cele dneve molijo in delajo nove otroke, saj velja prepričanje, da je potrebno 6 milijonsko luknjo holokavsta čim prej nadomestiti.
Če kdaj, mi je obisk Jeruzalema potrdil, da je ateizem oz. odsotnost organiziranih religij v nazoru, tista prava svoboda, ki dopušča človeku lasten razvoj osebnosti in lastništva nad samim seboj.
Jeruzalem je kopica religij stlačenih v mestno središče, ki se manifestirajo s takimi ali drugačnimi objekti. Tam so stlačeni judovski, muslimanski, katoliški, rusko-pravoslavni, armenski, koptski in ne vem kakšni še verski objekti. Pravi drenj ideologij, saj mora vsaka pač biti tam, ker gre za sveto mesto.
Po mestu se sprehaja pisana množica ljudi, ki se različno religijsko opredeljujejo, čeprav so si na videz podobni. Nekakšna mešanica Arabcev in Sredozemlja. Židi, glede na versko hierarhijo, hodijo z različnimi dodatki na glavah. Od kap kippah (podobne kardinalskim, le da niso rdeče), podaljšanih las ob straneh v kodre in nekimi okroglimi, širokimi zadevami, ki zgledajo kot bi nosili okrašene avtomobilske gume na glavah. Domišljije pri kazanju lastne ekskluzivnosti res nima meja.
Stari del mesta je ograjen z zidom in več vrati. Znotraj obzidja so štirje kvarti in sicer judovski, krščanski, armenski in muslimanski.
Zid objokovanja je navaden, luknjičast zid pred katerim ljudje po cele dneve brezkoristno delajo čudne gibe naprej in nazaj, kot bi bili nori in padajo v religijske ekstaze samousmiljenja, ki se kaže kot jok. Tu in tam se lahko vidijo listki, popisani z željami piscev, zatlačeni v zidne razpoke. Levo od zidu so posebni verski prostori, kamor imajo vstop samo moški, desno pa samo ženske.
Na tempeljskem griču, ki je takoj nad “žalostnim” zidom, stoji Skalnata mošeja (Dome of the Rock), še eno svetišče, tokrat muslimansko, ki ga obdaja pozlačena kupola. Ta je kot zaščitni znak razvidna iz vseh razglednic Jeruzalema. Zraven je še ena mošeja, Al Aqsa, ki je drugo najstarejše islamsko svetišče in tretja najpomembnejša. Izraelcem je trn v peti, tako da ne bi bili prav nič nesrečni, če bi se nekega dne podrla. Presenetilo me je, kako so sveti judovski in muslimanski objekti tako zelo blizu.
Kot pravi, goreči vernik , sem obiskal vseh 14 točk (Križev pot), kjer naj bi se dogajala nadvse fascinantna zgodba od Jezusove obsodbe do odhoda v nebesa. Če sem iskren, takrat sploh nisem vedel kaj je to Križev pot. Če že komu točke služijo, potem so to trgovci, ki radi zraven njih prodajajo spominke in ostalo kramo.
Obiskal sem cerkev božjega groba, kjer naj bi bil Jezus križan, pokopan in izpuhtel v nebesa. V cerkvi je kar pet zadnji točk njegove poti. Celo postavil sem se v dolgo vrsto, da sem lahko prišel v majhen prostor, grobnico, kjer naj bi se zgodil njegov izpuh v onostranstvo. Tam so nekateri verniki doživljali bližnje srečanje s svojo vero, božali kamnito grobnico, kjer naj bi zvezda ležala in padali v glasen jok in ekstazo. Podobna ekstaza, kot če neka pop zvezda vrže svoje gate med goreče privržence, le da si verniki gate zamišljajo. 
Cerkev si lastijo grški pravoslavci, katoliki, Armenci, kopti, Etiopijci in Sirijci. Vsi si delijo svoj košček cerkve in čakajo, da jim turisti vržejo kaj denarja. Na koncu sem bil tudi v cerkvi, kjer naj bi Jezusa povili. Ljudje so zganjali podobna religijska vzhičenja in razodetja. Oh, pray the Jesus, Jesus is our saviour in podobno, se je v hrupu razlegalo po cerkvi. Najbolj goreči v kazanju svoje ljubezni do Jezusa, so bili ameriški turisti.
Šli smo si ogledati tudi grob kralja Davida, kjer je bilo nujno dati na glavo že v naprej pripravljena naglavna pokrivala za turiste. Nekomu izmed turistov ga je veter odpihnil z glave. Takoj so nanj skočili mladi judje, ki so pred tem glasno molili, in se začeli dreti nanj, češ, da ne spoštuje judovstva, ker nima pokritega vrha glave. Ta religijski primitivizem, ki se je odvijal pred mojimi očmi, me je kar zdrznil. Zdrznilo me je tudi isti večer, ko sem v neki diskoteki videl prizor mladih ruskih judov, tinejdžerjev, ki so hodili po prostoru opasani s puškami kalašnjikov in govorili, da iščejo Arabce. Pomislil sem, da žal svet obkrožajo le posnetki palestinskih skrajnežev.

Zadnji dan sem obiskal tudi Jaffo in Tel Aviv in se prepričal, da je slednji, za razliko od Jeruzalema, sodobno mesto, kjer se ne ukvarjajo vsi le z religijo. 

Razočaran sem bil nad vodičem, hrvaškim židom in priseljencem, ki nas je vodil po vseh teh krajih. Ob neki priliki se je v svojem razkazovanju dotaknil Palestincev: “Poglejte, kako živijo? Kaj niso kot podgane? Umazani so in smrdijo. Pa tako grozno glasbo poslušajo!”
Iz oči mu je švigal bes. Hotel sem mu zabrusiti, da je sionistični prišlek in skrajnež, vendar sem raje modro zadržal svojo potrebo po protestu nad njegovimi besedami. Sicer je res, da Palestinci živijo v slabih razmerah, vendar pa te resnice ne bi podal na takšen hitlerjevski način. Veliko zaslug za njihove slabe življenjske razmere imajo tudi sami Izraelci, ki so, takoj po ustanovitvi države, okoli 750.000 ljudi pognali v beg. Pardon, pognali so sami sebe, bi rekli Izraelci. Danes jih okoli 5,5 milijona (od osmih) živi v izgnanstvu ali taboriščih. Spet očitno po svoji volji. Medtem ko so pri OZN večkrat zahtevali vrnitev beguncev, je Izrael igral na karto sprenevedanja.
Danes Izrael samega sebe imenuje za edino demokracijo na tem delu sveta, čeprav izvaja klasično politiko apartheida. Videl sem nekaj teh taborišč iz avtobusa in moram reči, da se je moje čudenje, zakaj so nekateri pripravljeni umreti v samomorilskih napadih, nekoliko zmanjšalo, čeprav ga ne bom nikoli razumel, saj lahko v smrt potegne tudi nedolžne ljudi, turiste, ki mogoče nimajo nikakršne zveze z izraelsko-palestinskim konfliktom. Ponekod je bila razlika med idilično urejenimi judovskimi naselji in skoraj kamenodobnimi palestinskimi, prav grozljiva.
Mahatma Gandhi je 26. novembra 1938 zapisal v indijskem glasilu Harijan: ” In sedaj beseda o Židih v Palestini. Nimam nobenega dvoma, da so se stvari lotili napačno. Palestina biblijskega pojmovanja ni geografsko področje. Obstaja v njihovih srcih. Versko dejanje ne more biti izvedeno s pomočjo bajoneta ali bombe. V Palestini se lahko nastanijo le z dobro voljo Arabcev .”

Ko sem zapuščal državo, so na letališču do potankosti izprašali vsakega potnika posebej, če nam je kdo kaj dal, kaj nudil, kam vabil ali kaj rekel, kar bi lahko ocenil kot pomembno. Očitno so zbirali podatke o palestinskih upornikih. Pri turistih?

Ko sem prišel domov, sem se kar oddahnil od vseh teh religijskih nonsensov, ki se, v manjšem obsegu seveda, pojavljajo tudi pri nas ob prvem religijskem prazniku. Tam religija s svojim slaboumjem praznuje vsak dan.

p.s. Slik v digitalni obliki žal nimam, saj sem imel takrat še klasični fotoaparat. Prilagam par slik z neta.