Biokovo, sveti Jure, Vošac, Makarska

No, končno sem se z družbico iz zavetja hotela in bližnjih plaž premaknil ter se včeraj, po skoraj enem tednu po prihodu, odpravil raziskovat okolico. Natančneje, namenil sem se v nacionalni park Biokovo, visoki gorski masiv, ki se dviga nad makarsko riviero.

Namesto, da bi ubrali krajšo pot, ki pelje iz bližnje Makarske (mimo trgovskega centra Konzum), smo šli iz Podgore in šele od tam začeli s pridobivanjem nadmorske višine. Se bo potrebno naučiti boljše brati karte.

Po četrt urnem vzpenjanju, pot pripelje do vstopa v nacionalni park, ki stane 25 kun.

Kmalu po vstopu, se sicer redka vegetacija kmalu spremeni. Asfaltirana cesta se zelo zoži, kar sem kasneje, pri povratku, izkusil kot zelo zoprno stvar.

Ko je bilo okoli 1000 metrov visoko, je nastopila gorska pokrajina z majhnimi hribčki, redkimi borovimi gozdički, nizkimi listavci ali ogolelimi predeli. Temperatura se je kar hitro spuščala, slabo stopinjo na vsakih 100 metrov.

Tu in tam se je dalo videti osamljene, kamnite hiške, ki so samevale v posameznih dolinicah, kjer je bilo nekaj rodovitne prsti.Tako na takih področjih ni manjkalo posejanih povrtnin.

Razgled na morje, obalo celine in sosednje otoke, se je s pridobivanjem višine izboljševal.

Po slabi uri od izhodišča, se je prikazal vrh svetega Jure, 1762 metra visoko z oddajnikom na vrhu. Ravno zato me je precej spominjal na Krvavec pa še visok je podobno. Parkirišče pod vrhom je bilo precej majhno, obisk turistov pa kar velik. Nek možakar, verjetno zaposlen pri nacionalnem parku, je prihajajoče turiste usmerjal po parkirišču.

Sam vrh je zaprt za javnost, zato je potrebno iti okoli vrha na vzhodno stran (5 minut), kjer stoji razpadajoča cerkev in kamen z napisom sveti Jure. Kot nekakšno nadomestilo za vrh..

Zaradi hribovja pred vrhom, je bil razgled na morsko stran bolj slab. Pogled v notranjost pa je segel do Imotskega in Bosne. Kot rana v pokrajini, se je videla tudi nastajajoča avtocesta, ki se je vlekla v smeri proti južni Dalmaciji.

Kdor si želi boljšega razgleda na morsko stran, lahko pri vračanju zavije proti planinskemu domu Vošac, ki je skoraj navpično nad morsko obalo in leži 1422 metrov visoko. Enako smo storili tudi mi. Avto se pusti na parkirišču pri zapuščeni hiši, nato sledi 20 minut pešačenja po nekoliko strmi poti do roba gore. Tam pa se res odpre neverjeten, panoramski razgled na okolico. Prav z zadovoljstvom sem gledal na karto in ugotavljal kje je kaj. Brač, Hvar, polotok Pelješac, Korčula, v daljavi pa Lastovo, Vis ter celo Mljet, so dopolnjevali že tako popolno razgledno sliko Dalmacije. Razgled je bil tako popoln zaradi dežja, ki je spral ozračje v prejšnjih dnevih. Direktno pod nami se je kazala Makarska, levo in desno po obali pa skoraj celotna makarska riviera.

Zelo zadovoljni smo se spustili v dolino na makarsko plažo, se kopali in iz morja gledali proti vrhovom gore ter ugotavljali, kje hudiča smo še pred dobro uro navdušeno gledali navzdol.

Izlet je bil prekrasen. Edina zoprna stvar je zelo ozka cesta in avtomobili, ki pripeljejo nasproti. Sploh, če jih je več. Potem je pač potrebno v »rikverc« vožnji iskati najbližji del ceste, ki je vsaj toliko širok, da se da peljati mimo. Zna biti zelo stresno, sploh, če se na ozkem delu sreča več avtomobilov, kot se je seveda pripetilo nam. Nekatere turistične agencije pa celo vozijo turiste v kombi busih, da so težave lahko še večje. Ampak po vsem videnem in doživetem, se je seveda splačalo.