Tajska

Ko človek pomisli, da se bo odpravil na drug konec sveta, se verjetno kar malo zamisli, kako bo vse skupaj zgledalo, kaj ga tam čaka. Pri odhodu na Tajsko je to popolnoma odveč. No, to vem zdaj, ko sem že nazaj.

Torej, najprej se je potrebno odločiti. Pri meni se je prvotni plan malenkost spremenil. In ko se odločiš, greš na internetni iskalnik in skušaš zvedeti čim več stvari o Tajski tako, da se lahko potem odločiš kaj bi rad sploh videl. Ni enako ali greš tja zaradi dopusta ali z namenom raziskovanja.

Sam sem se odločil za vmesno varijanto. Pretežno dopust in nekaj tudi malega videti. Torej, najprej Bangkok, nato Koh Tao, nato NangYuan, sledi Koh Samui in na koncu pred odhodom spet malo Bangkoka.
Čas za obisk Tajske je manj primeren od maja do oktobra, ker je takrat čas monsunskega deževja.

Naslednja stvar je viza, ki se jo dobi na tajskem veleposlaništvu v Ljubljani, na Pražakovi 12. Potrebno jim je prinesti potni list in ga pustiti par dni.

Nato pride na vrsto nakup letalske karte. Kupil sem jo preko neta na Odklopu. Okoli 630 evrov (coris zavarovanje vključeno – avtomatično izbiraš ali ga boš kupil skupaj s karto ali ne).

Cepljenje proti hepatitisu ni potrebno, čeprav to ne pomeni, da tistega, ki to hoče, hočem odvrniti.

Ko je tudi karta že v žepu, pride na vrsto pakiranje. Vzel sem čim manj garderobe, ker sem planiral malo več selitev po tamkajšnjih bungalovih . Izbira je res velika. Govorim za Koh Tao, čeprav je tudi drugje, kjer sem bil, izbira precejšnja. Cene za dnevni najem so od 500 do 2000 bahtov ( 5 sit za 1 baht). So seveda še višje vendar sam nisem preizkušal tega razkošja.

Letel sem iz Muncha do Abu Dhabija, presedel na drugo letalo in naprej do Bangkoka. Vse skupaj traja okoli 12 ur. Letel sem z arabsko družbo Etihat.

Ko prideš v Bangkok takoj ugotoviš, da je za turiste zelo dobro poskrbljeno. Potrebno je iti v pritličje letališča (bus transfer) kjer so organizirani prevozi. Od tam se je najlažje zapeljati do najbolj znane turistične ulice KhaoSan Road. Prevoz stane 150 bahtov in traja kakšno uro. Tam je malo morje turističnih agencij, ki vam organizirajo prevoze na željene destinacije. Prav tako je z lahkoto najti poceni prenočišče. No, s plesnivim stropom in improvizirano kopalnico, vendar je to tam skoraj standard. Izjema so nekateri hoteli, kjer imajo evropske standarde, vendar to potem ni pristna Tajska. Ulica je polna prenočišč, povprečje pa je od 500 do 1000 bahtov. So tudi sobe brez oken, vendar kdo je prišel na Tajsko zato, da bo gledal skozi hotelsko sobo? Ravno tako je ta ulica zelo dobro izhodišče za oglede turističnih atrakcij Bangkoka (Kraljeva palača, Wat Pho oz. ležeči Buda, Wat Phra Kaeo, Wat Arun, železnica nad mestom).
Nikar ne vzemajte t.i. tuk-tuk taksijev, ki vam obljubljajo poceni vožnjo po bangkoških znamenotostih. Saj vas odpeljejo pogledati kakšno vendar je njihov glavni namen ta, da vas bodo peljali gor in dol po raznoraznih trgovinah, saj so zmenjeni s trgovci, da jim ti povrnejo stroške za bencin in jih še dodatno nagradijo, če pripeljejo turiste, ki kaj kupijo.
No, saj ni čudno, na Tajskem je borba za denar veliko bolj izrazita kot pri nas. Na trenutke sem imel občutek, da na turiste gledajo kot na hodeče vreče denarja, ki jih je potrebno čim bolj spraznit. Sicer po zelo ugodnih cenah, pa vendar. Tako recimo na glavni turistični ulici zaračunavajo slikanje ocvrtih žab, črvov in kobilic po 10 bahtov, poskusiš pa jih lahko za 30. Meni jo je uspelo narediti zastonj na neki manjši tržnici. Celo izmislili so si, da lahko zaprtim pticam v odločno premajhnih kletkah kupiš svobodo. Tisti, ki jih je ujel pa ravno računa na tvoje usmiljenje. Da je pri tem sam barbarski, mu verjetno sploh ne pade na pamet.
Splača se tudi poskusiti hrano, ki jo pripravljajo pred teboj kar na ulici pa čeprav zgleda z vidikov higiene nekoliko sporno. Zelo dobri so zavitki z zelenjavo, palačinke z bananami ali riževe testenine…Videl sem tudi razna mesna nabodala vendar nisem velik ljubitelj mesa. Nasplošno se mi je zdela tajska hrana enkratna. Če ste med tistimi, ki imajo radi pekočo hrano, potem boste tam prišli na svoj račun. Tajski “nudli”, solate, jedi iz riža, sokovi iz sveže stisnjenega sadja….No, tudi tisti, ki nimajo radi pekoče, imajo veliko izbiro.

Skoraj vse kar se na Tajskem prodaja, so ponaredki. Ponaredki so tam že neke vrste umetnost, pomembnejša od originala.

Tajska ima svojega kralj, kar pomeni, da vas vse povsod, ne glede kam greste, spremlja njegov lik. Prav zoprno. Vendar nikar ne bodite žaljivi do njega, saj če vas kdo sliši in prijavi, vam grozi zaporna kazen. Ravno zdaj sodijo nekemu Švicarju, ker je posprejal njegovo sliko in mu zato grozi celo do 75 let zapora. Na Tajskem kralj sicer nima velikih pristojnosti vendar pa ga ljudje nadvse spoštujejo(??), kar tako, ker je pač kralj in mu pripisujejo božanske lastnosti. Uf!

Denar sem dvigoval na bankomatih, ki so vsepovsod. Provizija na dvig 5000 bahtov je okoli evra in pol.  

Po Bangkoku sem komaj čakal, da pridem na morje in izbran otok, torej Koh Tao. Vsaj manj soparno je in vročina se lažje prenaša v senci palm in morju kot v betonski džungli z onesnaženim zrakom. No, če si že v senci kokosovih palm, moraš vseeno paziti, da ne dobiš kokosov oreh na glavo. Srečal sem prijaznega domačina z dresirano opico, ki mu je pomagala pri nabiranju zrelih kokosovih orehov.

Prevoz od Bangkoka do Koh Tao je kar dolg vendar se splača. Zdaj bi šel takoj nazaj, ko pomislim na tamkajšnjo idilo. No, vsaj tako si jo predstavljam. Krasno je sedeti ob taki plaži v kakšnem lokalčku, srkati “coconut milkshake”, grizljati tropsko solato, poslušati ambientalno glasbo in opazovati okolico. In vse to za  100 bahtov. Ob plaži je veliko prodajalcev pečene koruze, ki jo spečejo pred teboj in raznega tropskega sadja. Zanimivo je gledati, kako spretno olupijo svež ananas.

Otok sem si podrobneje ogledal z najetim skuterjem, 180 bahtov, vendar je bila cesta na trenutke tako strma in razbrazdana od hudournikov, da je bilo že kar nevarno. Veliko je osamljenih zalivčkov kjer skoraj ni nikogar. Otok me je očaral, tako da sem večino planiranega dopusta preživel na njem. 
Vmes sem obiskal tudi otok NangYuan, ki je v neposredni bližini, 20 minut vožnje s taxiboat-om. NangYuan je pravi tropski raj, kjer je zelo popularno potapljanje in opazovanje tropskih rib in koral. Sam si tega nisem privoščil. Raje sem jih malo nahranil s kruhom, he,he..Upam, da jim nisem s tem škodil. 
Tudi tukaj se lahko najamejo apartmaji, vendar so nekoliko dražji, saj je vse skupaj manjše, manj je tudi gostinskih lokalov.

Ko se je moj dopust bližal h koncu, sem zapustil Koh Tao in odšel s katamaranom na Koh Samui. Otok je precej večji od prejšnjega in bolj živahen. Ravno tako sem si sposodil skuter in odšel v raziskovanje, od tržnic, plaž, do sakralnih objektov. Ni mi bilo niti na trenutek dolgčas.

Nazaj v Bangkok sem se vrnil dan pred odhodom, z letalom, kar je stalo za relacijo Koh Samui- Bangkok 3800 bahtov. Potrebno je namreč vsaj en dan prej potrditi let nazaj domov. Na vašo željo to lahko naredijo v prav vsaki turistični agenciji. Čeprav so me na ambasadi v Ljubljani opozorili, naj si prihranim še nekaj bahtov za turistično takso na izhodu iz države, nisem plačal nič.

Naslednjič, ko se odpravim na Tajsko me čakata še Pukhet in Phi Phi island in seveda še enkrat Koh Tao. Možnosti je še več. Nekateri se odločajo obiskati sever Tajske. Tam so popularni trekingi, jahanje slonov, obiski plemen, obisk plavajoče tržnice…Tajska je ogromna, 70 milijonska država, tako da idej nikoli ne zmanjka.

Moram reči, da sem tam zelo užival. Za vse, skupaj z letalsko karto, sem porabil okoli 1300 evrov, kar za tako potovanje ne more biti veliko. Ni mi žal niti evra, saj ti v vsakem primeru gredo, lepi spomini pa ostanejo za vedno.

Prostovoljni sužnji

Berem tale blog….

Sam ga razumem kot krasen, šolski primer verske indoktrinacije. 
Najprej je tukaj izmišljeno obredje, ki obstaja zaradi lažje “priprave poslušnega pripadnika” in je primerno razporejeno skozi celo njegovo življenje.
Potem je potrebno tudi ustvariti čim več lepih dogodkov v mladosti, ki se bodo povezovali skupaj z institucijo, ki širi določeno religijo, da posameznik, nekoč, ko zraste, vero čuti kot nekaj lepega. Pravzaprav kot življensko nujnost. Seveda pa s tem ni nič narobe. Vsak človek nosi neko vero v sebi, če ne je prazen. Narobe postane takrat, ko vero začne povezovati z institucijo v kateri vidi glasnika in glavni vzrok “lepot verovanja”. Takrat se zabriše razlikovanje med verovanjem v neko idejo in verovanjem v institucijo, ki si bo prej ali slej lastila vse koristi.

Korist se kaže v večji moči vplivanja na razmišljanje takega posameznika. Čim več je takih posameznikov, ki sestavljajo neko družbo, večjo moč ima taka institucija v njej. In tako imamo na koncu bogato institucijo, njeni najbolj izpostavljeni “glasniki”, pa živijo ugodno, razkošno življenje, zaviti v vato posebnega družbenega položaja in ugleda. Hočeš ali nočeš, postanejo neke vrste nadljudje, idejni voditelji, nedotakljive zvezde, brez katerih si je življenje težko predstavljati saj nas učijo življenja samega. Nas in še pomembeje, naših otrok, ki jih bomo najverjetneje kar sami pripeljali na ponovitev celotnega postopka rekrutacije.

Podobno je, ko greš z otrokom mimo McDonaldsa (ali pa katerega drugega ponudnika hitre prehrane). Tam je vse skrbno pripravljeno za otroški okus, od toboganov, žog, balonov, figuric…Otrok vse to vidi in seveda želi notri. In potem pride na vrsto hitra prehrana, ki bazira na všečnem okusu. Organizirajo tudi praznovanje rojstnih dnevov, kar predstavlja več muh na en mah. In tako vsi ti otroci odraščajo z lepimi spomini na McDonalds in okusom po hitri hrani, ki ga bodo v življenju zelo pogrešali, če tu in tam ne pridejo v “svetišče potešitve”. Upaš sicer lahko, da bodo kasneje v življenju odkrili slabe lastnosti takega prehranjevanja. Nekaj jih tudi ne bo, tako bo krog sklenjen tisti trenutek, ko bodo taki pripeljali svojega otroka.

Problem nastane, kako otroku dopovedati, da oba dana primera lahko pomenita prostovoljno, ideološko suženjstvo.